WORDS: ELIZABETA M. TOPLAK
Uff … le kdaj me bo izučilo! Le kdaj se bom resnično zavedala, da se živi le enkrat, da se trenutki ne bodo ponovili, da »priložnost zamujena, ne vrne se nobena«. Včasih sem melanholična, pa kaj! Saj smo vsi, le tega si ne priznamo, vsaj javno ne.
Žal mi je, da vse dneve pač ne uspem preživeti s polno paro. Zvezda severnica se namreč pokaže še preden bi zadihala s polnimi pljuči. Ure minejo še preden bi uspela realizirati vse načrte za tisti dan, izbrisati skrbi o prihodnosti, trenutke postaviti v TOP10 doživetih in zaspati z nasmeškom na obrazu. Najbrž sem samo človek. Kljub najboljši volji ne morem mimo grozot preteklih tednov in skrbi z mislijo na nadaljnje mesece. V tem času svetovne pandemije sem namreč prijela nešteto kljuk razno raznih vrat, rivala nakupovalne vozičke, prejemala pakete, odpirala pošto in nisem dezinficirala vsak artikel, ki mi je prišel pod roko. Hodila sem po ulicah brez zaščitne maske na obrazu, brez rokavic na rokah. Marsikdo je storil enako, pa je sedaj na nekem respiratorju, so mu šteti dnevi ali pa žal, tudi ti več ne. Me je pač strah. Morda niti ne toliko zase, kot za svoje naj bližnje, najdražje. Sodeč po notranjem glasu namreč še nisem izpolnila svojega poslanstva, doživela vse svoje sanje. Od življenja želim še mnogo več, kot je bilo nanizanega do današnjega dne. Dovolim si izraz »sanjačica«, kajti izkušnje so me naučile, da tako lahko napredujem, se izpolnjujem, doživljam sebe. Všeč mi je tako! Všeč mi je postavljati cilje in jih nato izpolniti, doživeti. Bodisi da so majhni kot košček peciva, bodisi da so v obliki slike za steno hiše, ki še nima gradbenega načrta. Vem, da je možno leteti in hkrati ostati trdno na tleh. Vse je mogoče, če si to resnično želiš! Le upati si moraš, pobrati notranjo energijo, ki je tvoji biti že naklonjena, le stikalo za svoj KLIK si moraš najti. Kajti razen ciljev je upanje tisto, ki premakne vsakdane naprej. Ni zaman bil že pred stoletji izrečen rek – upanje umre zadnje. Z veseljem vas obveščam, da še ni umrlo! Niti v meni ne. Ko namreč oblaki zakrijejo sonce, se moja duša za trenutek obrne nekam stran, potoči kakšno solzo, za tem pa na plano pride upanje. Najverjetneje skupaj z egom z roko v roki, vendar me ne moti, če moje upanje potrebuje podporo. Važno je, da sta prišla in me prevzela. Blaženi trenutki, ko se umirim, se zberem, globoko zavzdihnem in grem dalje.
Strah pred neznanim, pred jutrišnjim dnem je najverjetneje normalen pojav, saj nas spremlja dejansko že od prvega dne našega zavedanja in raste z nami do konca. V otroštvu so to morda domače živali, v mladosti kakšno posebno dejanje, ki na poznejša leta preraste v odgovornost, v vsesplošno skrb. Kakšen strokovnjak bi to najverjetneje drugače razložil, jaz lahko povem le to, kar čutim. Ker sta nas očiten strah in zaskrbljenost nedavno obiskala na vseh kontinentih tega planeta, najbrž veste, o čem govorim. Dejansko ga ni tako težko prepoznati, težje ga je obvladovati, ga premagati. Ob tem pa je lepo, če imaš ob sebi pomirjujočo roko enako mislečih.
Ne vem točno, kako zelo je strah vseh tistih, ki stojijo ob bolniških posteljah, se iz ure v uro borijo za obstanek človeške duše na tem planetu, vem pa, da nas je strah bodočnosti tudi doma na kavču. Prvič se nam dogaja, da je prosto gibanje omejeno, da moraš preštudirati, kdaj se odpraviš po kruh in kdo te bo videl ter legitimiral, da smo ostali med štirimi stenami, se učili preko spletnih učilnic, v družini določili nabavnega in spremljali novice po vseh mogočih obveščevalnih kanalih. Nevidni sovražnik namreč lahko na nas tiči že pri vhodnih vratih, v sosednji ulici ali sosednjem mestu. Vsaj v času nastajanja teh vrstic so nekateri morali ostati doma, nekateri so odhajali v službe, nekateri pa iz svojih služb sploh niso odhajali domov. Svet, ki si ga nismo predstavljali niti v sanjah in bi lahko bil zelo dobro ocenjen filmski scenarij. Mnogi smo se znašli v novi vlogi, ki smo jo morali zelo hitro usvojiti in se prilagoditi. Večina nas preživljala dan v upanju, da ne bo zmanjkalo elektrike in da bo internetna povezava delovala. Če smo do sedaj otroke odganjali od računalnikov, smo jih v teh tednih načrtno nanje prikovali, saj otrok vendarle mora razred nekako končati! Če smo do sedaj za svetli trenutek dneva na kakšni terasi popili kavo s prijatelji ali šli po nakupih in ogledih o novostih v trgovine, skočili za vikend na morje….pozabi! V mojih krajih sicer ne, v nekaterih pa so policisti opozarjali prebivalce na prepoved stopanja na ulice, kot bi gledali prizore iz davno posnetih vzhodnoevropskih filmov. V glavnem, bo kaj pripovedovati vnukom!
Priznam, da me skrbi, da se bo vsaj za nekaj časa varnostna razdalja do sočloveka vgradila v našo kulturo. Čajne kuhinje namreč niso bile projektirane za več ljudi, ki bi eden od drugega stali dva metra narazen. V prostore za druženje bomo vstopali posamično, na otroških gugalnicah se igrali kot v osami, dneve preživeli v tišini. S tem se seveda rušijo osebni kontakti, bližina s sodelavci, z drugimi člani naše skupnosti. Ljudje smo družbena bitja in nevidna nevarnost se nas je dotaknila ravno tam, kjer nas lahko najbolj boli, v dušo.
Melanholija mine, za dežjem posije sonce, za virus pa se najde zdravilo. Tako bo tudi naše prilagajanje novim družbenim ureditvam, novemu načinu življenja nekoč postal naš vsakdan. Morda je nastopil čas, da začnemo kot človeštvo in vsak pri sebi stvari dojemati drugače, se za trenutek ustaviti, zamisliti in znova zadihati. Na novo postaviti prioritete našega zemeljskega bivanja, odnosov do samih sebe in do drugih. Vmes pa ne pozabimo živeti tako, da nam še isti večer ne bo za nič žal.