TEXT: ANICA ŽIVKO
Tek v naravi nas sprošča, pomirja, motivira in nam daje tisto svobodo gibanja ter svobodo misli, po kateri v življenju tako močno hrepenimo. Trenutek zase. Sreča.
Tečem, odkar pomnim zase še iz otroštva, in tek se mi kot rdeča nit odvija skozi življenje. Vse, kar se dogaja okrog mene, je tek − tako v razmišljanju kot tudi v dajanju v prenašanju znanja in izkušenj naprej sedaj v vlogi atletske trenerke. Sprva sem tekla iz potrebe, kjer sta mi bili desna in leva noga najpreprostejše prevozno sredstvo v šolo, trgovino ali kar tako na bližnji hrib, kasneje sem kot atletska tekmovalka tekla na rezultat, za medalje in v lovljenju za visoke norme. Tekla sem od sprinta in vse do maratona. Sedaj pa tečem za dobro počutje, za sprostitev in užitek, za fizično kondicijo, da lažje premagujem vsakodnevne napore in obremenitve.
Živimo v obdobju, kjer pomeni vsak tekaški pobeg v naravo kot največja nagrada dneva, včasih celo tedna, saj so priložnosti vse bolj redke in postajajo edinstvene, če si jih sami ne vzamemo. V vsakodnevnem pehanju za še več, kot zmoremo, oz. za še več kot sploh potrebujemo in s tem, ko pozabljamo nase in na lastne potrebe, na vsa druženja, predvsem pa po potrebi za polnjenje lastnih baterij.
Nekoč sem kot aktivna tekmovalka tekla vedno na uro, na razdaljo in rezultat. Na treningu sem lahko le posamezne terene izbirala sama. Sedaj tečem na svoj občutek na svoj odziv telesa na napor, ki mi pomeni balzam za dušo in telo.
V naravi skozi tek sledim svojemu zanosu, trenutku, ko me energija okolja ponese naprej.
Prehod iz urejenih tekaških poti vijugavo vodi skozi parke, gozdove in travnate površine, čez drn in strn vse do višin, ko nam spolzka korenina in mokra skala pričarata še dodatni izziv.
Še posebej obožujem tek v dežju, kjer mi kaplja dežja spere strah, bolečino in me nežno objame, pogleda v srce ter poboža obraz. V naravi, kjer ob vsakem dotiku s tlemi občutim vibracije iz okolja, kjer ob vsakem nadaljnjem koraku čutim novo moč in novo energijo. Vsakomur priporočam tek do prvega znoja, ko se pričnejo sproščati endorfini, kjer se izklopi razum in vklopi čistost srca, veselje in radost. Vse to nam dajejo trailrunning potovanja v naravi, to so teki, ki se vedno končajo drugje, kot so bili prvotno zamišljeni, a običajno trajajo mnogo dlje, kot sem si prvotno želela ali celo planirala. Sedaj dobesedno potujem skozi naravo in tam, kjer se moje radovedno oko ustavi, neredko posedim, aktivno razmigam, opazujem in nadaljujem. Pomembno je, da potujemo s tekaško hitrostjo, kjer se počutimo še dovolj udobno in tako intenzivno, da lahko klepetamo s samim seboj ali z družbo, če jo imamo.
Pri teku je tudi zelo pomemben način dihanja, vdih in izdih. Toliko zraka, kot izdihamo, toliko tudi vdihamo. In vsak ima svoj ritem dihanja, svojo frekvenco. Dolgo časa sem mislila, da je način dihanja samo po sebi umevno, npr. tako kot se rodiš in zadihaš. Vendar temu ni tako. Dihanje je sproščanje.
V naravi pogosto tečem sama, kajti to so moja lastna potovanja, ki ustrezajo v tistem trenutku samo meni. Razvila sem svoj občutek in z veliko mero razuma, da ne pretiravam in ne preidem preko svojih zmožnosti, kajti energije nimamo s seboj na zalogo, imamo je omejeno, odmerjeno in se lahko le kasneje obnovi. Tečem v odzivnosti telesa na napor, poslušam svoje srce, svoj srčni utrip, frekvenco dihanja…
Tek v naravi naredi človeka drugačnega, boljšega, predvsem pa bolj prijaznega.
