ČAS JE, DA ZASIJEŠ

PIŠE: ELIZABETA M. TOPLAK

Končujem Sizifovo delo. Dovolj mi je iskanja raznoraznih izgovorov, zakaj mi ne gre, zakaj ne uspevam uresničiti svojih želja in sanj ter da bom pač enkrat v bodoče uspe­la to in ono, pa še kaj več. Konec je s tem! Želim naredi KLIK v glavi in v duši. Tako kot si je to zamislil Edison. Klik in žarnica zasveti, klik v glavi in vse je na svojem mestu. Čas je torej za razsvetlitev, čas je za – moj čas. Verjamem, da imate tudi sami včasih »poln kufer vsega« in kar si najbolj želite, je zgolj en klik. Pa ste ga že nare­dili?

Če bolje premislim, pravzaprav se vse zgodi s klikom, torej v trenutku. Kot pri reševanju matematične enačbe ali pri učenju vožnje s kolesom. Klik in vse ti je v momentu kristalno jasno. Klik v srcu in si zamrežen za vse življenje. Celo zdi se mi, da je naša osebna žarnica nekako podobna Edisonovi, saj se naš klik odraža z žarom v očeh. Pojavi se iskrica ob pogledu na ljubljeno osebo, ob odličnem športnem rezultatu, učnem uspehu, ob čudoviti rojstnodnevni torti, ki smo jo sami spekli, ob pogledu na lasten izdelek, skratka v situacijah, ko začutimo balzam duše. Najbrž je adrenalin tisti, ki nas napaja, ki nam požene kri po žilah in povzroči, da dosežemo zastavljen cilj, ta pa rezultira osebni sijaj. Vendar pozor, to je le začasno stanje! Za kaj velikega, dolgoročnega je potrebno mnogo več. Več napajanja, več žarnic, več klikov, več vsega, dokler ne postanemo nekakšni »svetilniki«. Svetilnik zase in morda še za koga. Da se dvigneš iz svoje »teme«, se namreč mora pravi klik zgoditi v tebi. Prižigaš, prižigaš in nekega trenutka se ti prižge. Najdeš rešitev za svojo težavo. Pravzaprav najdeš moč v sebi, da rešiš svojo težavo. Meni se je eden odločilnih klikov zgodil, ko sem za pol leta nemočna obležala od bolezni in ugotavljala, da me moja dosedanja praksa pelje direktno v brezno. Dodatna leta priprav so me pripeljala do potrebne moči za svoj trenutek. Kot jabolko na drevesu. Cvet zacveti, sadež dozori in pade na tla. Dotik sočnega popolnega sadeža s tlemi je trenutek, je klik, o katerem govorim. Pri nekom je lahko to tudi zavestna odločitev, vsak je pač po svoje naravnan. V glavnem nekakšen start, akcija, kakor koli jo imenujem se zgodi, če se v celoti, v duhu in telesu pripravljaš na svoj moment. Jabolko tudi ne dozori v trenutku, ampak je za to potreben čas. Moj čas je minil ob prebiranju knjig, poglabljanju vase, hranjenju duše na vsakem koraku. Cilj je bil vsak dan najti nekaj lepega, v naravi in v ljudeh. Odpreti oči in videti. Lahko se je namreč nasmihati nekaj minut na dan. Lahko se je navduševati nad nečim, dokler zadeva traja, bodisi film, knjiga, pesem, predavanje, druženje. Kadar pa se čez ekran izpiše The End, se prebere zadnja stran v knjigi, kadar stopiš v svojo prostor in ostaneš sam s sabo … hja, to pa je nekaj povsem drugega. Premagati strahove, ki so te leta in leta morili, pogledati vase najbolj globoko, soočiti se s svojimi črnimi mislimi, biti bitko s svojim egom, skleniti kompromis s partnerjem in vso okolico, vse to zahteva tvojo notranjo moč, pogum, vztrajnost, odločnost, hrbtenico. Zahteva tebe v celoti. V pomoč pa si lahko samemu sebi, če prisluhneš svojemu primarnemu notranjemu glasu, ki še ni kompromitiran z vsemi družbenimi okraski. Glasu, ki je vodilo tvoje intuicije, ki te dejansko že vse življenje čaka, da mu resnično prisluhneš in da ga slišiš. Zaupaj si, kajti usodni klik se zgodi v trenutku, ki mu ni moč predvideti časa in kraja. Se pa zgodi vsakemu, ki si to resnično želi. Stopiti izven varnega objema samega sebe na neznan, včasih spolzki teren, in imeti varnostno mrežo zgolj v mislih, biti prepričan vase vedno in povsod, vztrajati pri svoji ideji, viziji, načrtu tudi takrat, kadar je povsod okoli tebe »tema«, to resnično zahteva malo več kot kakšen žarek svetlobe. Da, zahteva moč svetilnika v tebi.

Najverjetneje ste že kdaj zasledili zgodbo o po­govoru med dedkom in vnukom iz indijanskega plemena Cherokee. Zgodba opisuje, da v vsakem človeku vsak dan poteka boj, podoben silovite­mu spopadu dveh volkov. En volk predstavlja zlo, bes, zavist, ljubosumnost, obžalovanje, pohlep, ošabnost, sebičnost. Drugi volk pa predstavlja dobroto, mir, ljubezen, upanje, prijaznost, darežl­jivost in vero. Vnuka seveda zanima, kateri volk bo na koncu zmagal. Dedek mu je odgovoril, da vedno zmaga tisti, ki ga hraniš.

Torej, če sami sebe hranimo z dobroto in ljubez­nijo, verjamemo v svoje cilje, bomo »zmagali« in zasijali v vsem svojem žaru, ki ga naša duša in telo premoreta. Trenutek zmage je lahko naš klik. Niz tovrstnih zmag pa je naša pot do »svetilnika«.

Ne, ne bomo jamrali in se tolažili, da pač to pri meni ni tako enostavno. To je tako, kot da bi se spraševali, kdaj pa naj bomo srečni. Danes ali jutri? Takšna pot ne pelje nika­mor. Ne bomo razglabljali niti o tem, da smo že marsikaj dali skozi, pa ni šlo. Verjemite, da sem tudi sama jamra­la več kot preveč. Pa kaj, če smo preko magičnih 40, 50 ali več in so naši hormoni šli na vrtiljak (pa še sploh se ne mislijo ustaviti). Pa kaj, če nam je vsakdanji stres kl­jub vsem naporom naložil varnostne blazine okoli pasu in riti. Pa kaj, če so priznane svetovne blagovne znamke začele izgubljati na kvaliteti, saj barva za lase zbledi že po dobrih treh tednih, kreme proti gubam pa bolj polnijo žepe proizvajalcev kot pa same gube. Najbolj pomemb­no je, da se zavedamo, da je stikalo do našega sijaja v naših rokah. Če se vam pleše, plešite. Če si želite poto­vati, potujte. Če želite leteti, poletite. Izpolnite svoje želje, ustvarite svojo srečo, izpolnite svojo praznino. Torej naš volk, naša zmaga, naš klik, naš svetilnik. In ne bomo za­čeli sijati jutri, temveč že danes.

Pa še beseda ali dve o pijavkah, ki se rade priklopijo na naše nevidne vtičnice. Teh je mnogo in se pojavljalo ne­napovedano, v raznovrstnih podobah. Takrat je pač čas za redukcijo! Zelo priporočljivo se je otresti vseh zlona­mernih »napajalnikov“, saj imamo vendar pravico do delitve osebne energije! Kolikor vem še noben zakon ali ustava na tem svetu tega ni prepovedala, žal, tudi predpi­sal ga ni. Pa bi poleg temeljnih človekovih pravic morda bilo pametno v ustavo pripeti stavek ali dva o človečnos­ti, morali, etiki in ljubezni. Škodilo ne bi ne družbi, ne po­samezniku. V svojo ustavo sem z nevidno pisavo na ne­vidni papir zapisala, da bom sijala, žarela, razdajala svojo energijo, dobroto, prijaznost, kolikor je le to mogoče. Ta ustava mi je dala temelj, da sem nanj lahko postavila svoj svetilnik. Sedaj pa samo klikam in klikam, svetim in raz­svetljujem. Tako preprosto je to. Potreben je zgolj en klik.

»Začnite delati tisto, kar je nujno, nadaljujte s tistim, kar je mogoče, in kmalu boste spoznali, da dosegate tisto, kar se vam je zdelo nemogoče.«
(sveti Frančišek Asiški)