WORDS: ELIZABETA M. TOPLAK
Bila je še majhna deklica, ko je za izpolnitev svojih želja uporabljala čarobno palčko. Njena namišljena, vse izpolnjujoča palčka ni bila običajna, saj je bila narejena iz babičine kuhalnice in previta s srebrno alufolijo. Niti ni delovala tako, kot tiste v pravljičnih knjigah. Princeske, dobre vile iz pravljic so si namreč večinoma zaželele mlade, lepe prince in ga tudi dobile. Njena palčka pa ji je prinašala zgolj sladkarije, barvice, enkrat celo novo rdečo oblekico. Deklica je bila zelo zadovoljna, saj je bila prepričana, da zna čarati.
V njenih najstniških letih ji seveda niti na kraj pameti ni prišlo, da bi naokoli mahala z neko kuhalnico in si zaželela prvega pravega fanta. To nikakor ne bi bilo kulsko. Takrat je bilo namreč pomembno izstopati na drugačen način, z oblačenjem, z izbiro nakita, frizure, načinom govora, dejanji. Najstniška leta so jo prepričala, da nobena čarobna paličica ne obstaja. Zaman je računala na čudeže ob popravljanju slabe ocene, ob želji, da jo prijatelji ne bodo izdali, ob prepričanju, da je svet prijazen in pošten.
Še danes se spomni dogodka, kadar je bilo potrebno izkazovati humanitarnost, in so v šoli zbirali denar za lačne otroke v Afriki. Samoumevno je padla ideja, da se zbrana sredstva porabijo v domači trgovini za prigrizke in pijačo. Ob razkritju dejanja ji je seveda bilo žal. Čez desetletje pa se je izkazalo, da je večina dobronamernih sredstev pristala v privatnih žepih organizatorjev akcije. So pač veljaki pod pretvezo nudenja pomoči dejansko bili enaki, kot ona in njeni sošolci. Naučila se je, da odraslost avtomatično še ne pomeni postati pameten, pošten in iskren.
Odraščale je pač tako, kot vsi ostali. Spoznavala svet, njene dobre in slabe navade, odnose, kulturne norme. Na nek način je vseskozi bila upornik. Dvignila je glas, ko je začutila krivico. Njen notranji jaz, glas, ego, duša, karkoli pač je to bilo, ji ni dovolil ostati tiho, se sprijazniti in se predati brez boja. Marsikatere situacije, dogodki, okoliščine so jo pripeljale do roba prepada, do križišč brez smerokazov. Jezna sama nase je jadrala med čermi toka življenja. Ni se predala, nikoli. Notranji glas jo je vedno nekako usmerjal, da se je dobro izšlo. Čez čas se je prikazal princ in za vedno ostal moški njenega življenja. Z bivanjem, s službovanjem, z vzgojo, s krediti in davki prežeta družina je v njeno življenje prinašala drugačne, lahko bi rekli »odrasle« vrste čarovnij. Vendar, doživeti občutek, ko lahko daš življenje drugemu človeškemu bitju, je nekaj nadnaravnega! Občutek, da čudeži res obstajajo.
Minevajoča desetletja, vrtinec življenja jo je gnal naprej, vedno znova in znova je pobirala nauke sveta. Prelepa doživetja so ji dajala nov zagon, na novo si je postavljala cilje in jih z vztrajnostjo dosegala. Naučila se je potrpljenja, upanja, veselja ob dosežkih. Ne le velikih, temveč tudi takšnih drobnih, vsakdanjih. Dojela je, da stresne situacije izzvenijo, da jeza mine, da oprostiti pomeni znova zadihati, da zamera in žalost povzročajo bolezen. Tako kot vsi, tudi ona je neštetokrat preizkusila, da smo dejansko za svoje obnašanje, početje odgovorni sami, čeprav venomer krivimo nekoga drugega.
Občutila je, da je narava vir pozitivne energije, da so posamezniki zatopljeni vsak v svoj svet, in da se vsi bolj ali manj uspešno ubadajo s svojimi težavami. Naučila se je, da problemi sveta niso zgolj njeni, da za popravljanje nesrečne usode nekoga ni poklicana ravno ona. Zavedati se je začela, da največ lahko ponudi svetu tako, da širi ljubezen, razumevanje, radost, veselje, dobre misli, pozitiven način razmišljanja. Ugotovila je, da zvezde nad nami sijejo enako za vse, in da vzhajajoče sonce zažari vsem enako. Le da eni tega ne vidijo in nočejo sprevideti. Zabubani v svoj jaz tavajo naokoli, toda to je njihov čas, stadij njihove poti, njihove rasti.
Tako rastoče je nekega dne, ko so lasje že osiveli in zobe nadomestili umetni, ko ji je že manjkal kakšen notranji organ in so se v ogledalu pojavile dobro poznane oči, le da so sedaj okrašene z gubami življenja in smeha, se ji je posvetilo. Eureka! Čarobna palčka še vedno deluje, preko njenih misli, občutenj, vibracije energije, ki jo oddaja, besed in dejanj, ki jih izkazuje. Znotraj nje je začelo vreti ob spoznanju, da je vse kar naredi dejansko blagoslovljeno z življenjem in prežeto z dobroto. Čarobna palčka je pravzaprav ona sama.
