HVALEŽNOST

TEKST: MILAN KRAJNC
FOTO: MIROSLAV PETROVIĆ

V zadnjem obdobju sem se znašel v vlogi »kli­enta«. Najprej mi je bilo zelo naporno in sem se upiral, kaj bodo sedaj meni »pamet« solil. Bil sem kar »napadalen« do njih. Potem pa sem odprl svojo zadnjo knjigo na strani, kjer sem napisal: »Sledite mojim nasvetom, da ne boste ponavljali mojih napak!«.

In potem sem sam sebe vprašal, ali se res mo­rajo drugi učiti iz mojih napakah in kaj če bi vse­eno naredil korak naprej in sam nehal biti v vlogi žrtve, da bi lahko iskal navdih za pisanje, kjer z nasveti pomagam drugim.

Naporna je ta vloga žrtve!

Hkrati sem se vprašal, kako pa bom potem pi­sal o teh stvareh, o čem bom pisal? Nisem do­bil odgovora; samo vedel sem, če sem dobil vsa ta sporočila, da je čas da se moram prepusti­ti. In prvo kar sem naredil je bilo, da sem nare­dil samoanalizo, na koga sem jezen… in v treh minutah sem napisal 60 imen. Šele takrat sem se zavedal, kakšno breme sem ves čas nosil s sabo. Tako sem bil tudi pripravljen na svoje so­govornike.

Namreč svoje nove sodelavce, ki so odgovorni za marketing, komunikacijo z mediji, organiza­cijo, pravne zadeve… sem vzel kot svoje tera­pevte, saj sem izhajal iz tega, da je vsak prišel v moje življenje z nekim namenom. Kot sem jaz drugim terapevt, sem sedaj vzel tudi njih.

Torej, če sem hotel, da bomo sodelovali, sem najprej moral pustiti, da me oni sprašujejo, ne da jaz govorim in da sprašujejo s vprašanji, ki so za njih pomembna, saj si morajo ustvariti svojo sliko, svojo realnost, ne tisto, ki jo jim jaz želim pokazati. In seveda pustiti določeno obdobje, da dojamejo in razumejo stvari, kot sam potrebu­jem čas, da stvari dozorijo. Torej točno to lahko pričakujem od njih, kar lahko drugi od mene.

Popolnoma sem se zavedal, da moram svojo energijo usmeriti v točno določeno točko, če ne se bo vso ustvarjanje razvodenelo.

In v naslednji fazi sem se vprašal… in kaj je na­men vsega tega? Kaj me oni v bistvu učijo, kam grem… in sem sebe vprašal, kam želim iti, ali mi te osebe lahko dajo to kar potrebujem na tej poti.

Tam, kjer se zelo dobro počutim in imam obču­tek, da se ustavi čas; je, ko različen kritične si­tuacije umirim in usmerim v smer, ki jo začutim. Torej želim se uveljaviti kot Krizni kapitan, kot »modri mož«, ki v najbolj kritičnih situacijah os­tane miren in priseben, ter zna točno v dani si­tuaciji odgovoriti na pravo vprašanje. To je moja pot, po kateri želim hoditi, pri tem pa želim, da je moje osebno življenje stabilno.

Ko sem se s tem pogledom obrnil na nove so­delavce in na vsakega posebaj pogledal, kaj mi lahko da, sem videl, da moram z vsakim posebaj skomunicirati ali se naše stališča in strategija ujamejo ali ne ali gledamo v isto smer ali ne.

Ko sem sprejel ta dejstva pri sebi, se je napetost v meni sprostila in stvari so same po sebi stekle, ker sem se prepustil.

In tako mi je postalo jasno, kaj pomeni izraz, da čas ne obstaja. Ko se osvobodimo življenjskih spon. Potem čutimo sebe, točno vemo, kaj je naša pot in vsak korak, ki ga naredimo je pravi. In tako sem vedel, da s tem, ko razmišljam, kaj mi je kdo žalega naredil v življenju, samo po­večujem okove v svojem življenju, če pa se mu zahvalim za obisk v mojem življenju, pa dobim samo nagrado in stopim v življenje s še večjim zaletom, zanosom in ra­dostjo.

V življenju moramo biti najprej hvaležni, da smo, da živimo, za vse, hkra­ti pa moramo vedeti, da nismo nikomur nič dolžni.

Milan Krajnc je pedagog in psihoterapevt, ki je specializiran za odpra­vo vzorcev iz otroštva in vzgojo s spodbujanjem potencialov. Je avtor Di­namičnega modela vo­denja!

FOTO: PIXABAY.COM