POVABILO

WORDS: ELIZABETA M.TOPLAK

Pojdimo na klepet in najljubšo pijačo. Ambient, ki si ga predstavljam ob prijetnem druženju z vami, je terasa ob obali, poznopopoldansko sonce, galebi v daljavi. V zraku se čuti eteričnost mešanice sivk in soli. Morje in obalo obožujem in imam občutek, da sem katero od prejšnjih življenj preživela v takšnem okolju. Naročim si okusno kavo in mineralno vodo, vi pa si naročite vašo najljubšo pijačo. Če vam sončno-senčna terasa ob morju ne ustreza, nič zato, saj lahko mirno sedite v planinski koči obdanem z meter in pol novo padlega snega. Skozi okno opazujete čarobnost dreves in ledenih sveč, ki visijo od žlebov. Pomembno je le, da se dobro počutimo, vi in jaz. Naše duše namreč ne poznajo kraja in časa, niso obremenjene z videzom niti s politično ureditvijo države, v kateri živimo ali našim socialnim statusom. So namreč neminljive, večne.

Všeč mi je v vaši družbi, saj mi ni potrebno se poglabljati v pravilno izrazoslovje, polagati pozornost na telesno držo. Lahko gestikuliram z rokami, ker najbrž tako lažje mislim. V vaši družbi se počutim svobodno, navdušeno, nekako originalno. Ni mi mar, kaj bodo rekli drugi, še manj pa kaj si bodo mislili o meni. Ne želim se primerjati z nikomer in niti sama se ne ubadam z nikomer. Osredotočam se na lastne misli, na svoj pogled na svet, na svoje občutke, na pravila, ki sem si jih postavila, in ki v marsičem odstopajo od običajnih. Ni mi mar za druge in vam najbrž tudi ne, sicer se ne bi družili z mano. Čeprav živimo v času, ko poneumljene potrošniške in človeških vrednot oropane vrste vijugajo po celem planetu, si nekateri še vedno svojeglavo želimo utrditi lastno pot. Pot trdne vizije, umirjenih misli in veličastnega duha. Šele pred kratkim sem se začela zavedati, da dejansko me je ta svojstvenost, drugačnost gnala naprej, mi vseskozi dajala moč in vztrajnost. Vseeno mi je, kako je bilo nekoč, kajti preteklosti ni mogoče spremeniti. Bodočnosti pa ne poznam, le gradim jo lahko že v sedanjosti. Z zavedanjem same sebe, z mislimi, čutenji, s svojim celotnim bitjem.

Povem vam, da je edina ječa, ki me trenutno omejuje, ječa mojega lastnega uma. Vzorci vedenja in razmišljanja so se skozi desetletja zarili v vsako mojo celico. Nekega dne pa se zaveš, da tako ne moreš dalje. Si kot embalaža brez vsebine. Lahko se sicer pomiriš sam s sabo in ostaneš »prazna embalaža«. Lahko pa se začneš praskati za ušesi in se podati v razne neznane vode. Tretmajev za dušo in telo je dandanes na pretek. Najti moraš le pravega zase. Tistega, ki ti bo dajal moč za »lastno vsebino«. Med preizkušanjem raznih ponudb trga se sama obračam tudi na sporočila knjig. To je pač tako kot v gospodinjstvu. Vsaka gospodinja namreč želi preizkusiti razne recepte. Tako se je v moji paleti za dušo znašla še ena poslastica in sicer v spisih Louise L. Hay z naslovom Življenje je tvoje. Svetovno priznana avtorica med drugimi govori tudi o tem, da kako podzavestne informacije ozavestiti in živeti bolj zdravo, v vseh pogledih bogato življenje. Včasih se mi celo dozdeva, da ob prebiranju literature za dušo, berem o sebi. Vsaj tisti »aha, to je to!« efekti se kar pogosto pojavljajo. Najbrž je temu tako zato, ker je vse že nekje v moji podzavesti. Le v glavi se začnejo stvari komplicirati. Več avtorjev meni, da nas naša podzavest vodi v 90% in le 10% delujemo zavestno. Kot da se namakamo v morju, pa nam le glava moli iz vode. Če pa so mi vse funkcije, reakcije in vzroki zanje tako domači, zakaj za vraga potem do sedaj nisem svojega življenja upravljala drugače! Najbrž zato, ker morajo zadeve potekati ena za drugo in je vedno prav tako, kot je ravno v danem trenutku. Vse je tako, kot mora biti.

Urednica tega magazina, ki za moje pojme opravlja veličastno delo, je pred kratkim zapisala, da »kupiti original je lahko, težko je to postati«. Stavek, ki zajema toliko resnice in življenjskih pravil in ki nikakor noče iz mojih misli. Najbrž zato ker čutim, da tudi sama postajam vedno bolj originalna. Ravno takšna, kot si želim biti, pa čeprav v očeh nekoga morda čudna. Kot rečeno, družba namreč niti v tem stoletju nerada tolerira osebe, ki izstopajo po čemerkoli. Še dobro, da s ponosom sprejema znanstvene, športne, literarne in druge strokovne dosežke. Biti svojeglav posameznik, imeti hrbtenico, na glas izražati lastno mnenje pa še dandanes ni ravno zaželeno. Dodobra so nas namreč naučili, da se ne spodobi odstopati od povprečja. Zato je mnogim lažje kopirati obnašanje, miselnost in dejanja drugih, pa čeprav pri tem niso do sebe iskreni, zadovoljni, srečni. Če pogledamo malo naokoli, divje poganjke na rastlinah prav tako odstranjujemo, da ne bi črpali dragoceno živilo osnovnim poganjkom, pa še lepoto kazijo. So višek, tako kot ljudje, ki vedo, kaj bi radi in ki to tudi uresničijo.

Beseda da besedo in tako ob kavi spregovorimo še nekaj o obljubah. Mirno lahko trdim, da je obljubljanje naša super razvita veščina. Sorodnikom namreč neprestano obljubljamo srečanja, prijateljem druženje, šefom večjo storilnost, otrokom darila, partnerjem zvestobo, staršem skrb, sosedom mir. V dajanju obljub samemu sebi prav tako nič ne zaostajamo. Svojemu pustolovskemu duhu namreč namenjamo poglede na prelepe fotografije iz ciljnih krajev, sproti podaljšujemo spisek jezikov, ki se jih želimo naučiti, knjig, ki jih želimo prebrati, filmov, ki si jih želimo ogledati, dobrin, ki si jih želimo kupiti. Obljubljamo si čas, da bomo storili in doživeli to in ono. Obnašamo se, kot da bi v danem telesu živeli večno. Pa temu ni tako. Začne se s prvim vdihom in konča z zadnjim izdihljajem. Vmes pa vsak po svoje.

Enostavno je potegniti črto pod nakupovalni seznam za v trgovino, pod beležko za in proti, pod pluse in minuse. Odločilnega podčrtaja na listi naših duševnih potreb pa ni na spregled, čeprav se dobro zavedamo kaj bi si lahko pridobili. Morda nas zavira lasten strah pred neznanim, saj je biti v varnem gnezdu lepo in težko je poleteti v neznano. Le tvoj duh te lahko ponese iz varnega zavetja, ti da krila za uresničitev vseh tvojih doživetij, ti da vsebino za zgodbe, ki jih boš nekoč pripovedoval.

Vsak, ki je sedel na letalu ali vsaj videl v kakšnem filmu, ve, da moraš ob morebitni nesreči masko za kisik najprej nastavi sebi, sicer drugim ne boš mogel pomagati, niti svojemu otroku ne. Pa čeprav trenutno ne sedite v letalu, bi morali vsak dan na enak način najprej poskrbeti zase, za svoj duševni mir, za notranjo lepoto in bogastvo. Žal se namesto tega iz dneva v dan podimo za vsem in vsakim ter sproti pozabljamo nase. Vsi so prvi in mi smo drugi. To počnemo po navadi vse do takrat, dokler nam življenje ne pokaže, da ima dno dna lahko še klet.

Pijače je zmanjkalo, sonce je zašlo. Štejem si v čast, da ste svojo dušo za trenutek prepustili moji družbi in me povabili na današnje srečanje. Lepo vas je bilo poslušati, saj čutim, da smo na isti valovni dolžini. Ob našem naslednje srečanju pa bosta račun in glavna beseda moja. Kraj in čas nista pomembna, saj smo tako ali tako povezani v večnosti.