ELIZABETA M. TOPLAK
Kdo je tisti, ki lahko poboža vašo dušo, ki vas lahko razveseli tako, da se zasmejete z »obrazom, umom in tudi jetri« (iz filma Jej, moli, ljubi)? Življenjski partner, otroci, prijatelji, živali, dogodki, prigode, situacije, zaradi katerih so trenutki, dnevi, desetletja mnogo lepši, prijaznejši, navdušujoči. Kaj pa kadar ste sami, kadar jočete, ko vas nihče ne vidi? Kdo vam takrat ponudi poživljajoče občutke? Le vi, sami sebi. Na to, da vas v ključnih trenutkih tok življenja popelje naprej, vas vrže iz postelje ali kavča, da vam obriše solze bolečine in trpljenja, da se ponovno najdete in postavite v ravnovesje, lahko računate zgolj nase.
Vsi, ki vas imajo radi in vas cenijo (o tistih drugih je škoda zgubljati besed), vam bodo svojo takšno ali drugačno pomoč nedvomno ponudili. Sprejmite jo, saj vam ponujajo del sebe in najverjetneje bi sami postopali enako. Vse je odvisno od situacije, v kateri ste se znašli. Kadar se namreč »ugasnejo luči« in ste sami s sabo, vedite, da pravzaprav nikoli niste sami. Vaše bitje je z vami od prvega do zadnjega diha. Izbralo vas je za svoj dom, ker ste popolni. Z vami je nenehno in vam ponuja neomajno ljubezen, razumevanje, sprejemanje. Če pa ji kaj slučajno ni všeč ali se počuti nelagodno, vam bo poslalo sporočilo in zagotovo boste začutili alarm v sebi.
Večina svetovno znanih avtorjev na temo, kako bolje funkcionirati v življenju, daje pomembnost naši »notranji ureditvi«. Torej, da poznamo sebe, svoje občutke, misli … v glavnem, da znamo ločiti, kaj je za nas bolj pomembno in kaj manj, ter kako pridemo do tega spoznanja. Večina njih meni, da bitje v nas, duša, Bog, notranja energija ali kako pač ga imenujete, je vodilo k izpopolnjenosti, sreči, zadovoljstvu. Vsi strokovnjaki s področja duhovnosti so si enotni v tem, da sta um in duša ločeni ter da dejansko lahko popolnoma funkcioniramo le takrat, če sta povezani, usklajeni, kadar govorita isti jezik. Seveda smo se že vsi znašli v situaciji, kadar glava govori eno, srce pa nekaj povsem drugega, kar nam otežuje odločitev glede česarkoli. Vedite, da kadarkoli in kakorkoli se boste odločili, se boste odločili prav. Naše bitje namreč ne pozna ne prostora, ne časa, zgolj je, obstaja in točno ve, kakšen bo izhod naše odločitve. Zato je izbralo vaše telo in vas sprejelo ravno takšne kot ste, pa čeprav se vam zdi, da imate marsikatero napako. Nimate je, popolni ste! Kadar se namreč zavedamo te svoje notranje popolnosti, je življenje veliko lepše, prijaznejše, prevzema nas občutek lahkosti, energičnosti, pozitivnosti. Kar naenkrat ima vse svojo lepoto in smisel, svojo barvo in zvok. Sončni zahodi, zvezdni utrinki, žuborenje potoka, pesmi, glasba, žvrgolenje ptic, goli kamen, drevo … v vsem se skriva lepota.
»Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen, nekomu moraš nasloniti roko na ramo …« je napisal Ivan Minatti. Niti malo se ni zmotil.
Spomnite se, kako je biti zaljubljen! Kadar je vse lepo, enostavno, energija je na višku, nebo in zvezde pa tako blizu. Je obdobje v življenju, ki ti daje smisel, upanje, ki te bogati, izpopolni in ti pokaže, kakšen si lahko v resnici. Lepota, ki smo jo sposobni izžarevati, je tista prava energija, ki nas poživlja, ki jo potrebujemo, da pajčevine v nas izginejo, da temačni kotički dobijo svoj sijaj. Telo, um in srce že vedo, kako priti do tega stanja. Vprašljiva je le naša volja, ljubezen do sebe in posledično do drugih.
Duša ali bitje je v človeškem telesu s prav posebnim namenom. Želi namreč izpolniti sebe, napredovati v popolnosti, blaženosti. Žal smo ljudje te zastavljene cilje kmalu po rojstvu izgubili, pustili uničiti, prekvalificirati, spreobrniti, dovolili pozabiti. Marsikateri narodi našega planeta se še zavedajo tovrstnega poslanstva in ga tudi razvijajo, vsakodnevno doživljajo. V našem predelu sveta pa se nas mora večina za najdbo, oživitev, čutenje osnovnega stanja duha ali bitja potruditi. K sreči ga lahko s prizadevanjem, osredotočenostjo nase, na lastno mišljenje in občutenje ponovno oživimo. Povlečemo na plano, kot kakšen založen spomin ali nekoč dobljeno priznanje, medaljo, ki se že dolgo praši na podstrešju. Običajno se nam ob tako najdenih predmetih prikradejo prijetni spomini, občutki radosti, zadovoljstva. Na enak način lahko najdemo v sebi svojo bitje, saj dejansko vemo, da je nekje v nas, le odkriti ga moramo. Ko pa se to zgodi, je občutek sreče, radosti, zadovoljstva, izpolnjenosti, ljubezni resnično popoln. Energija v tebi se dodatno prebudi, zažariš, kot kakšna novoletna jelka. Imaš pač občutek, da ti nič na tem svetu ne manjka, da je vse ravno tako kot mora biti, in da si mnogo več, kot le telo in um. Prepričana sem, da vsak izmed nas tam globoko v sebi, kjer bitje stanuje, dobro ve, da z izpolnitvijo sebe lahko bogati svet, dodaja kamenčke v mozaik življenja, lastnega in skupnega.
Naš čas bivanja na zemlji je omejen. Čas zaljubljenosti, trpljenja, bolezni prav tako, le čas ljubezni, ki ga nosimo v sebi, je neskončen. Bodimo nežni z lastno ljubeznijo, saj je vir našega življenja.
Freddie Mercury je nekoč zapel Who Wants to Live Forever/Kdo bi rad živel večno.
Vaše bitje. Bodite nežni z njim.
