ZALJUBI SE V NARAVO

WORDS: ELIZABETA M. TOPLAK

Neverjetno se mi zdi, kako je redosledna, organizirana, natančna, dinamična in hkrati preprosta, urejena. Rada ima, da jo pomiluješ, občuduješ, neguješ, se ji posvetiš in vso tvojo dobroto zna primerno poplačati. Je boginja, mati in ena največjih romantikov vseh časov našega obstoja. Žal pa kakor naše snovno telo, tudi ona ni večna, narav namreč.

Težko izberem, kaj mi je v naravi najbolj všeč, saj je paleta ponudbe od barv, vonja in snovi, od njenih globin do višav, od flore do favne neverjetna. S svojim obnašanjem, načinom življenja in organiziranostjo me morda najbolj fascinirajo čebele. Hierarhija, ki so jo vzpostavile brez kakšne koli kampanje in volitev, odlično funkcionira. Delitev dela, varčevanja in potrošnje, ki so jo sposobne realizirati, pa lahko izučijo marsikaterega ekonomista. Skrb za podmladek in sistem varovanja domovine je vzoren. Življenje v panjih, ki so kot škatlice zloženi drug ob drugem, poteka tako mirno, da bi še kakšna federacija ali skupnost držav v svojo zastavo narisala čebelnjak, če bi se seveda le lahko primerjala z njim. Enako kot druge tudi te male živalce nagonsko vedo, kdaj bo prišla zima, koliko hrane bodo potrebovale v tem obdobju in da so lokalno sezonsko sadje in zelenjava najbolj primerna za prehrano. Ne smemo pozabiti, da brez trdnega dela čebel, na primer opraševanja, bi se nekatere rastline zaman trudile prinašat plodove. Niti meda, ki velja za najbolj obstojno in zdravo hrano tega planeta, ne bi bilo. Ljudje žal po marsičem nismo sposobni slediti čebelam in njihovemu načinu življenja.

Kljub izrednemu umu človeka in neverjetnemu razvoju tehnologije niti »do kolen« ne sežemo na primer štorkljam. Te namreč brez koledarja vedo, kdaj kreniti na pot več tisoč kilometrov daleč oziroma na drugi kontinent. Vedo tudi, po kateri poti in kako narediti to razdaljo. Njihov prirojeni GPS sistem deluje namreč na podlagi magneta zemlje, za smerokaze začrtane poti pa jim služijo hribi in doline. Glede potovanja lahko rečem, da bi se nekateri najraje zapeljali tudi čez prag trgovine, drugi pa so se sposobni izgubiti tako rekoč za vogalom lastne hiše. Hja, smo pač samo ljudje.

Kar se tiče sončnih vzhodov in zahodov, struktur, ki jih narava zna ustvariti na zemeljski obli, so z eno besedo, čarobni. Čeprav so lahko vrhunsko ovekovečene na slikarskih platnih in fotografijah, občutke, vonjave, svežino, ki jih v nas prizor vzpodbudi, ni mogoče pričarati z nobeno tehnologijo. Kakor ne valovanje morja, petje kosa, vonja gozdnih jagod, pa še božajoč piš vetra, dežja, ki nudi rastlinam življenje, oblakov, ki uprizarjajo risanke na nebu, strukture snežink ali energijo vode, izvira, ki s svojimi kapljicami ustvarja oceane. Zrak, ki ga dihamo in ga je narava sposobna ustvariti iz preprostega zelenega lista, je tako in tako občudovanja vreden proces. V naravi se točno ve, kdo bo koga pojedel, prerasel, onesposobil. Katera rastlina je lahko drugi soseda in kdaj je čas počitka. Vse je urejeno po nenapisanih pravilih in poteka po določenem redosledu, brez hitenja, pritiskov, vplivov in vseeno funkcionira. Dejstvo pa je, da če človek poseže v ta »samodelujoči« sistem (onesnaževanje, načrtno iztrebljanje, uničenje …) se bo mati narava maščevala, kot si niti v najbolj črnih scenarijih ne predstavljamo (naravne ujme, potresi, cunamiji, toča, poplave, plazovi …). Vse to je del ene in iste narave, je kot medalja z dvema obrazoma. Ampak, smo sami boljši? Če nam namreč nekdo stori nekaj hudega, se maščujemo in škodoželjnost gojimo še generacije in generacije. Človek je sposoben celo z eno samo potezo, z enim podpisom na pogodbi ali pritiskom na določeni gumb, onesposobiti, zbrisati z obličja zemlje milijone let ustvarjajočega se čudeža. Menim, da v naravi ne najdemo večjega škodljivca, kot je človeška vrsta. Žal.

Pred nedavnim se je na travniku za hišo v tropu rjavih znašla ena bela srna. Velja za posebnost in enako izjemen je bil trenutek, da sem jo lahko občudovala na lastne oči. Veličasten je bil tudi trenutek, ko se je v krošnjah dreves na dvorišču hkrati zbralo sedem sov. Soseda jo je hitro ucvrla v hišo, češ, da prinašajo smrt, zame pa je bil prizor kot umetniška ustvaritev in vrhunski doživljaj. Ljudje smo pač različni, tako kot narava, ki nas obdaja. Razlika je le v tem, da je v naravi kljub vsej raznolikosti več sožitja.

Šele takrat, ko bo posekano zadnje drevo,
šele takrat, ko bo zastrupljena zadnja reka,
šele takrat, ko bo ujeta zadnja riba,
šele takrat boste ugotovili,
da se denarja ne da jesti.
(indijanska misel)

Pred nedavnim sem slišala stavek psihoterapevtke, ki je izjavila, da je kratek sprehod po gozdu lahko vreden več, kot dva meseca zdravljenja pri psihoterapevtu. Simpatično je še dodala, da je celo dosti cenejše! Veliko se lahko naučimo od narave, če le stopimo čez lasten prag, če jo znamo ceniti in jo spustiti v svoje srce. Verjamem, da če jo doživljamo in sprejemamo z vsemi svojimi čutili, nas občuti tudi ona in nam vrača z vso svojo lepoto, bogato energijo. Kot del narave smo tudi mi, vi in jaz. Le kako se človek ne bi zaljubil v nekaj tako veličastnega?