IZ IZOLACIJE DO BOLJŠE SEBE

PRAVI: ELIZABETA M. TOPLAK

»Koliko krompirja za kuhanje in koliko za peče­nje bomo letos posadili?« – vpraša dedek babi­co, ona pa le debelo pogleda. Ne vem, če se strinjate, vendar zdi se mi, da je svet zares pos­tal čuden. Če se tega nismo zavedali do sedaj, žal, nam je pandemija od vzhoda do zahoda, od severa do juga morala postaviti ogledalo in do­dati opozorilo: Človek, postoj in razmisli!

Koliko nas je kolesje gospodarstva posrkalo vase, nenehnega gnanja za dobrine, za kom­fortnost, za prestiž in priznanje drugih, se lah­ko resnično zavemo sedaj, ko smo se zaprli v svoje domove. Vsi, ki ste se v preteklih tednih spravili k velikemu čiščenju stanovanja, hiše ali vrta, ste se najbrž hudovali o gomili krame, ki je nepotrebna, in ki vam je požrla marsikateri novčič. Priznam, da je nakupovanje prijetno in potrebno, le zdrav razum nam je včasih ušel z vajeti. Kot da krava ne bi dala običajnega mle­ka, ampak osiromašenega na 1,5% ali celo 0,0% mlečne maščobe. Mlada domača mačka pa bo po vogalih lovila miš in ujela ravno tisto za +6 mesecev. Neverjetni smo! Norca se delamo iz samih sebe, iz živali, iz okolja. Ker pa smo najverjetneje v imenu kapitala in razvoja šli pre­daleč in prehitro, nas je eden od osnovnih pre­bivalcev planeta v trenutku soočil z realnostjo. Virus nas je preplavil, pokosil, do konca ustavil ves svet. Pokazal nam je kako nemočni, potr­pežljivi, sočutni smo.

Karantena nam je omogočila, da smo si lahko vzeli čas za svoje misli, inventuro, načrte. Bili smo kot na nekem sodišču, kadar nervozno čakamo na izrek sodbe. Čakanje na rezultate testa za COVID-19 pa je po občutku enak, kot čakanje na diagnozo o resni bolezni. Si zelo nervozen in te tam notri stiska. Ni ti vseeno, saj se vsi veselimo življenja. Prehojeni poti na­mreč še ne more biti konec, kajti imamo toliko vsega za narediti, doživeti. Čeprav so virusi na pohodu vsakih nekaj desetletij, temu zadnjemu lahko priznamo, da je vrhunski. Kot da ve, kaj dela, kakšno rušilno moč ima in hrabrost, da se kot eden najmanjših delcev gre igrat s celotnim planetom. Ni samo nakazal na pomanjkljivosti zdravstvenih sistemov po svetu, na človeško šibkost proti naravi, z možnostjo, da v hipu lah­ko uniči človeško življenje, pokazal nam je pot do marsičesa. Mene je popolnoma zafrknil s prepovedjo objemov, druženja, rokovanji, sre­čanji, svobodnim gibanjem, potovanjem, po­sedanji na terasah … z vsem, kar je v sodob­nem svetu običajno. Ker pa je v vsem slabem tudi nekaj dobrega, je marsikdo uspel izluščiti »seme od plevela«. Predvsem kdo in kaj nam je v življenju zares pomembno. Za štirimi stenami se namreč tudi v mirnem času dogajajo čud­ne stvari. Morda se nekateri niti zavedali niso, s kom dejansko živijo, kakšni so pravzaprav ljudje, s katerimi si delijo mizo in posteljo. Drugi pa so končno lahko spoznali, da je vsa njihova vrednost znotraj stanovanja ali hiše in da je vse ostalo zunaj zgolj dodatek. Ne glede na naša spoznanja, doživetja, izkušnje preteklih tednov, smo v eni zadevi enaki. Življenje je hitro min­ljivo in za živeti ga na polno imamo zgolj eno priložnost.

Še nekaj. Naša mladina je v dobi izolacije nadvse uživala, saj so zaradi šolanja na daljavo končno lahko bili na računalnikih in pametnih telefonih cele dneve. Z našim nerganjem, da se brez sodobnih komunikacijskih kanalov več ne znajo družiti, se je izkazalo za napačno. Še sami smo izkusili in bili hvaležni, da obstajajo načini za vzdrževanje družinskih vezi in prijateljstva. Kot da bi razvoj civilizacije naše otroke že prip­ravljal na način preživetja v novem svetu. Niti moj računalnik še nikoli ni gostil toliko vrhun­skih predavateljev! On-line predavanja, konfe­rence, predstavitve, pogovori so se kar vrstili in med odličnimi vsebinami je bilo kar težko izbra­ti. Mimogrede, naš poštar in razna dostavna podjetja so tudi ugotovila, da smo postali vešči naročanja po spletu in najverjetneje se bomo teh hitro usvojenih navad tudi v bodoče držali. Sicer pa, da kakšen svet, politična in družbena ureditev nas čaka, trenutno niti najboljši ekono­misti, filozofi, sociologi, raziskovalci in še mar­sikateri strokovni profili si ne upajo napovedati. Kakor koli že bo, v času korone nam je postalo popolnoma jasno, kaj je za nas resnično po­membno. Vse, kar imamo, nam je na dlani, na dosegu roke in v naših srcih.

Tema ne more preživeti v navzočnosti svetlobe. Svetlobo pa prinašamo mi sami.

Če se vam je ob opravljeni analizi preteklega obdobja zazdelo, da nekaj ne delate prav, je vsekakor priložnost za preobrat, za bogatenje lastne vsebine, za nepozabna doživetja. Sama sem si postavila nova pravila, ki jih priporočam tudi vam, in sicer zmanjšati stres. Kajti v stresu, ki je očem prav tako neviden kot kakšen virus, se skriva enak hudič. Vztrajno uničuje naše not­ranje organe, zdravje nasploh in izniči življenj­sko energijo, slabo vpliva na medsebojne odno­se, v glavnem same težave z njim. Zavedam se, da sem si postavila velik izziv! Morda mnogo večjega, kot kdorkoli in kadarkoli za novo leto. Kakšnega ste si zastavili vi?