BODITE IZVIRNI

PIŠE: ELIZABETA M. TOPLAK

Dedek mi je vedno govoril, da le »prazno glavo je mogoče nositi visoko«. Domišljavost, samovšečnost, sebičnost je torej tista, ki ne dovoli spuščati pogleda. Naučila sem se tudi, da ni potrebno imeti vedno in povsod prav, za vsako ceno uveljaviti svojo voljo, ampak je treba sklepati kompromise, da bi življenje bilo lažje. To seveda ne pomeni, da nimam svojega mnenja, da se na znam postaviti zase in da ne vztrajam pri zame pomembnih zadevah. Vendar v situacijah, kadar je možno najti bolj enostavno rešitev, jo poiščem. Eno takšnih je bočno parkiranje. Čeprav imam vozniško dovoljenje več kot 30 let, se pač tega ne grem. Vem, da nisem edina, ki bočno nerada parkira. Več nas je, držimo se svojega prepričanja, da če kaj ni nujno, pač ni nujno. Ni mi težko priznati, da česa ne vem in se na vse ne spoznam. Priznam, da nisem popolna, ampak saj tudi vi niste. Ali se motim? Menim, da moje življenje ni avdicija za vlogo na Broadwayu. Ni mi potrebno sprenevedati se in si nadeti rožnata očala, skozi katera bi bil svet videti lepši, jaz pa boljša. Zame je lep kakršen je, tudi brez rožnatih očal. Jih vi nosite?

Priznam, da bi si jih tudi sama marsikdaj želela nadeti, saj bi naenkrat vsi okoli mene bili prijazni, ljubeznivi, razumevajoči. Hja, lepo bi bilo! Sem pa namesto rožnatih očal v sebi našla drugi način za barvitost sveta. Kadar namreč vse okoli mene diši po depresiji, še posebej ob dnevih brez sončnih žarkov, mi je bolje, če se vsaj v mislih preselim na kakšen ljubezniv topel kraj. Tam so namreč ljudje prijaznejši, zrak je bolj čist in energija žari iz vsakega kotička. V spomin si prikličem lepe trenutke, ki sem jih doživela, kadar sem se zavila v balzam duše, kadar sem si uspela pomiriti vso živčevje v telesu, kadar sem skoraj eksplodirala od veselja, ugodja in energije. Na takšen način se pomirjam, najdem nov smisel in lepoto za vsak dan posebej. Potrebujem te miselne pobege zaradi same sebe, zaradi mojega telesa in duha. Vsak to potrebuje, seveda na svoj način. Bodisi, da je to tek v naravi, dobra knjiga, film, kvačkanje, fotografiranje, ples, delo na vrtu ali izdelovanje česar koli. Najti se v nečem, kar te osvobaja od znotraj je velik napredek, sreča, izpopolnjenost, prinaša osebno zadovoljstvo. Drobne vsakdanje stvari funkcionirajo lahko kot polnilci osebne baterije, telesne in duhovne. Ker pa nismo vsi enaki, se bo hitro našel nekdo, ki bo trdil, da je vse to brez zveze. Hja, takšne osebe znajo takoj prodati dobro zgodbo, če seveda imajo zanje kupca. Ne zavedajo pa se, da smo vsi krvavi pod kožo. Sprenevedajoči namreč okoli sebe vidijo vse okrašeno in olepšano, čeprav temu ni tako. Vse znajo zelo lepo zapakirati, svoje ideje prodati in uživati v slavi, za katero niso pripravljeni žrtvovati skoraj ničesar. Moram priznati, da je dedek imel prav. Ne govorim o raznih X,Y ali Z generacijah, saj tudi v baby-boom ali v generacijah pred tem so se rojevali tovrstni mojstri. Morda pa smo tovrstne profesionalce (radi rečemo tudi prodajalce megle) srečali že prevečkrat in kadar smo polnoletnost napolnili dva, tri ali večkrat jih zlahka spregledamo. Naši senzorji jih že od daleč zaznajo. Prav zaradi tega vedno bolj cenimo pristnost človeka, njegovo iskrenost, preprostost, čistost duha in jasnost misli, saj še tako dobra kopija ne zmore čudovitost originala. Nobena še tako dobra slika pokrajine ne more preseči pravega pogleda na pristno naravo. Umetna roža bo večno umetna. Res je, da ne bo ovenela, vendar tudi lepoto življenja ne izžareva. Besede in pogledi, odločnost naših dejanj so lahko večna le, če so iskrena. Brez preračunljivosti, brez fige v žepu. Včasih nam sicer nekako še vedno uspe, da nam tipala zatajijo in kupimo kakšnega »mačka v žaklju«. Ljudje, ki smo jim zaupali, vanje verjeli, se jim predajali, se izkažejo za »umetno rožo«. Kadar imamo izkušnje in smo kupili kar nekaj »mačk v žaklju«, prisegamo na verodostojnost človeka in njegovih iskrenih dejanj. Prodajalci megle pa kar naj trgujejo med seboj.

Verjamem, da vsak želi živeti popolno življenje, ki ga kreira po svoji presoji. Eni v tej kreaciji brez težav preklinjajo, drugi molijo, tretji so nadpovprečno natančni, ostali pa se požvižgajo na vse. Nekateri pač pijejo kavo s sladkorjem, marsikateri brez sladkorja, določeni pa je sploh ne pijejo. Prav v raznovrstnosti, barvitosti zemljanov je privlačnost tega sveta. Priznajmo si, da nihče ni popoln. Ko se namreč odkrito pogledamo v ogledalo lastne duše, vidimo razne hibe. Ne zgolj maščobne obloge okoli pasu, temveč tudi nesramno, zloveščo plat svojega jaza. Veličina le teh pa je odvisna od našega trenutnega razpoloženja. Kadar smo godrnjavi in na tleh, se samim sebi zdimo strašni. Kadar pa smo v stanju ujeti letečo ptico in bi lahko eksplodirali od energije, se nam tudi naša maščobna obloga zdi »sprejemljiva«. Zdi se mi, da sprejemanje samega sebe v najboljši luči celo omehča našo zlobno naravo. Ne, tudi vi niste nobena izjema – čeprav bi radi bili. Vsak kdo se kdaj pa kdaj znajde v situaciji, kadar mu popustijo živci, kadar burno reagira, izreče nekaj, kar v drugačnem stanju duha ne bi nikoli, kadar se pač njegov kozarec napolni. Če menite, da temu ni tako, potem snemite svoja rožnata očala. Verjamem, da smo ob rojstvu po teoriji francoskega filozofa Jeana-Jacquesa Rousseauja – nepopisan list. Do konca življenja pa si ga popišemo in porišemo z vsem mogočim in to vsak dan sproti. Filter za izločanje hudobije, zla, sovražnih namenov namreč ob rojstvu nikomur ni bil nastavljen. Enako se na nas prilepijo dobre stvari, prijaznost, ljubeznivost, empatija, kot vsa hudobija, jeza, zlonamernost. Od nas je odvisno, da kdaj in kolikokrat bomo katerega vnovčili. Čim večkrat bomo vnovčili pozitivne lastnosti, bolj bomo bogatili svojo notranjost, lepši bomo tudi od zunaj. Le kdo bi se pa temu rad odrekel?

Pred nedavnim je tudi v slovenščini izšla knjiga doktorja kiropraktike, Joeja Dispenza z naslovom Odvadite se biti to, kar ste in podnaslovom Kako se znebiti starega uma in ustvariti novega. Njegovo delo temelji na popolnem prepričanju, da je v vsakem človeku na tem planetu speči potencial za veličastnost in neomejeno sposobnost. Knjiga sicer zahteva osredotočeno branje, med drugimi pa ponuja zelo dobre logične razlage in daje jasna navodila, da kako lahko naš ukoreninjen način pogleda na svet spremenimo v pozitivne izide, da kako naše današnje misli vplivajo na naše jutrišnje življenje. Na enostaven način nas nauči, da kako lahko znova »programiramo« svoje možgane, da bomo sebe in svet okoli nas sprejemali drugače. Uči nas osebnega napredka v lastno korist. Ob gori prebranih knjig za samopomoč, za osebni razvoj in rast, to knjigo postavljam na začetek vrste. Poiskala sem si jo, ker menim, da mi je še malo potrebno, če želim imeti »šlag na torti«. Spremeniti sebe namreč pomeni spremeniti razmišljanje, delovanje in čutenje v celoti. Sneti je potrebno rožnata očala, da lahko spregledamo realen svet okoli nas, v pravih barvah, v pravih občutkih. Soočenje z realnostjo pa ni vedno enostavno. Sigurno ste že okusili trenutek, kadar »padejo maske«. Ljudje se prikažejo v drugačni luči, odnosi se izkristalizirajo, vzpostavi se drugačen red, ki je mogoče že bil navzoč, pa ga zaradi česarkoli do sedaj nismo videli. V procesu spoznavanja samega sebe morda maska pade tudi nam, celo presenečeni smo lahko sami nad sabo. Kajti pogledati globoko v svojo dušo, prečesati svoje možgane in vse misli v njem je premik iz sigurnega zavetja, korak iz lastnega udobja. Izid pa je usklajenost misli in dejanj, ki nam daje notranjo moč, ali »hrbtenico« kot radi rečemo. Je iskrenost do sebe, bogastvo, ki prinaša zadovoljstvo na dolgi rok in je sreča za ta trenutek. Lastno srečo je treba negovati, kot enega največjih zakladov življenja. Sreča je namreč v prvi vrsti ljubezen do sebe. Ljubezen pa je najmočnejša valuta na tem svetu. V današnjem ekonomskem jeziku bi lahko celo rekli, da si tako povečamo »dodano vrednost«.

Jaz sem jaz, moj DNK je samo moj in mu ni para, sem kakršna sem. Pomembno mi je, da svoj »nepopisan list« napišem in narišem po lastni kreaciji. Le tako sem lahko prava. Vsak ima svoj nepopisan list, vsak ima priložnost okrepiti »hrbtenico« in vsak ima svoja rožnata očala. Moja sem že zdavnaj vrgla stran, saj so mi kvarila pogled na življenje. Raje sem si nadela nasmeh, saj bolje funkcionira. Le tako sem samo svoja, originalna.