PIŠE: ELIZABETA M. TOPLAK
Prepričana sem, da ste že bili v stanju, ko ste začutili, da bi lahko »gore premikali«, občutili lastno neizmerno energijo, samozavest, žareli v vsej svoji lepoti. Hja, lepo je bilo! Ali vaš povprečen vsakdan ni takšen? Zakaj pa ne?
Sedaj je čas za milijon in en izgovorov, za tarnanje, za dokazovanje, razlago, za razvoj malo morje teorij in hipotez, ki tako in tako ne pijejo vode. Vem, da smo ljudje naklonjeni smiliti se samim sebi, obelodaniti lastno trpljenje, ga potencirati in se z njimi ubadati še leta in leta. Celo tekmovati znamo v kategoriji, koga bolj boli in kdo več trpi. Vem, da nas življenje marsikdaj sooči s situacijo, ki si jo niti v sanjah nismo predstavljali, kadar je bolečina prehuda, trpljenje duše pa nevzdržno. Vendar, kakor mine čas, tako mineva tudi vsa veličina in moč obupnega stanja, v katerem smo se znašli. Saj ste že slišali, da »čas celi rane«. Tudi vaše bo.
Marsikdaj kadar smo zdravi in v vrtiljaku vsakdanjih obveznosti, kadar nam gre dokaj dobro in bi se lahko pohvalili na vse načine, smo se sposobni še vedno smiliti samim sebi. Poleti tarnamo, da je prevroče, pozimi pa premrzlo. Če pada dež, nas moti, če piha veter, nas moti, če sosedov pes laja preglasno nas moti, če nam partner ne izkazuje pravo mero ljubezni, nas moti, celo samim sebi znamo iti na živce. OK, torej kdo je neumen?
Kratkoročno se marsikdaj zadeve rešujejo kar same od sebe. Pomaga že kakšen dober klepet ob kavi, ogled filma, ustvarjalnost v kuhinji, dopust v lepem kraju, vrt, sprehod, šport …v glavnem malo morje dejavnosti, ob katerih si znova napolnimo baterije. Ob njih se vsaj za nekaj trenutkov počutimo bolje, čeprav se zavedamo, da se težave morda niso rešile, le naš pogled nanje se je spremenil. Lepo je, če smo prišli do stopnje, kadar znamo sami sebe potolažiti, prestopiti lasten prag usmiljenja, si nadeti nasmeh, se motivirati in se podati novim izzivom naproti.
Izhajajoč iz Teorije izbire po dr. William Glasseru, ne glede na okoliščine in povezanosti z ljudmi, si sami izberemo našo naravnanost, način, kako bomo določene odnose sprejeli in gledali na zadeve. Pa čeprav vam razne teorije, nauki, usmeritve, niso blizu, nič zato. Zanašajte se le nase, na svoj notranji glas, saj le ta izbira je ta prava. Globoko tam notri je namreč vse kristalno jasno. Naša prvobit ve, zakaj smo v določeni situaciji, kako se bomo iz nje rešili in predvsem, kaj se bomo iz nje naučili, si pridobili. Vse se dogaja z razlogom, pa čeprav nam le ta sploh ni razumen, si ga ne znamo razložiti, miselno dojeti. Vemo le, kaj je za nas prav, čutimo to. Zmedeni smo lahko tudi, kadar se naenkrat vse pred nami odpre in vse uspeva, smo maksimalno pozitivni. Ker pa tega nismo vajeni, se prestrašimo samih sebe. Našo razigrano dušo kar hitro zapremo nazaj v varno zavetje telesa, pa čeprav istočasno v besedi težimo k sreči. Torej, kdo je tu neumen?
Ker pa se v naši družbi ne spodobi biti neizmerno srečen, bogat in zadovoljen (čeprav vsak posameznik nekako teži k temu cilju), ampak je bolj varno ostati »normalen«, se marsikdo odpove lastnemu zadovoljstvu, razcvetu, blaženosti. Noče izstopati iz povprečja, ker to prinaša nove razprave in sodbe okolja, ali pa niti ne ve, kako naj se ta »nova oseba« obnaša, deluje, govori, ukrepa, misli in čuti. Naj vas ne zlomijo hinavske besede, obtožujoči pogledi, zahrbtne igre. Ostanite zvesti sebi, svojim prepričanjem, svojemu jazu, svoji pameti in svojemu srcu. Včasih to ni lahko, kakor tudi ni lahko biti ptica selivka, ki kljub vsem okoliščinam sledi svojemu poslanstvu, svojemu načinu življenja, za ceno svobode in zadovoljstva.
Poti do naše notranje energije, svobode, blaženosti je po mojem mnenju toliko, kolikor je primerkov različnega DNK-ja na planetu. Vsak zgolj le zase ve, da kaj čuti, kaj je zanj prav in kdaj ga je zabiksal. Do te stopnje samospoznanja vodi sicer neskončno število poti, le svojo si izberite in uživajte na njej.
Kadar je torej dan siv, kadar je sonce narobe zašlo in se zvezde niso postavile v za nas pravilen vrstni red, kadar imamo občutek, da smo ostali sami na planetu, takrat se zavejmo, da imamo sami sebe. Nikoli nismo sami, saj je naša duša venomer z nami. Le ta je namreč naš izvir vsega, točno ve, kaj in zakaj je nekaj potrebno. Zaupajmo ji, zaupajmo sebi. To je ključ do stanja, kadar lahko premikamo gore in pobiramo zvezde z neba. To je ljubezen do samega sebe, ki niti približno ni senca narcisoidnosti, samovšečnosti, popolnega egoizma, ki prevladuje današnjemu svetu. Je čista, prvinska in večna ljubezen. Doživite jo, vsak dan posebej, znova in znova.
Ključ do vaše sreče je namreč v vaših rokah.
