SANJE – TO SEM JAZ

TEXT: ELIZABETHA MARKOVIČ

Vozim se po avtocesti. Danes je mirno, brez prometa. Sproščena, sama. Poslušam prijetne melodije, oko se sprehaja po pokrajini, voham svež zrak, občutim lahkoto telesa in duha. Veselijo in umirjajo me takšni trenutki. Misli usmerjam tja, kamor si želim, brez prisile, brez pričakovanj. Lepo mi je.

Nedavno se je v meni nekaj prebudilo. Močna želja po drugačnem, umirjenem, čeprav neznanem, ampak z občutkom sigurnosti. Občutki, ki sem jih že nekoč zaznavala, samo se jim nisem posvetila in so se izgubili v pritiskih vsakdana. V nekem obdobju pa mi več niso dali izbire, so postajali močnejši, pogostejši, bolj uporni. Najverjetneje so dozoreli in mi padli v naročje. Kakor vsakega pridelovalca, kmetovalca, ustvarjalca razveselijo rezultati dela, vloženega truda in napora, so ti razveselili tudi mene. Kot bi pritisnili na stikalo in »voilà« – tukaj sem.

Kadar človek začenja v duhovnem smislu raziskovati samega sebe, lahko naleti na nered, kaos. Mnogi ravno zaradi tega obupajo še preden bi dejansko začeli. Spoznavanje svojih duhovnih moči, energije je lahko zabavno ali pa trpeče. Kakor za koga. Najbrž stvar pristopa ali pa tudi metode. Vsekakor pa je vprašanje časa, ki ga posvetimo samemu sebi.

Vedno sem mislila, da je čistost v nas in o kateri govorijo duhovni učitelji in katero so utemeljili že v času Bogov, da je eden od glasov v meni. Eden od sogovornikov v moji glavi, v mojih mislih, ki mi je znal oporekati, kazati drugačno pot, me grajati in tudi vzpodbujati. Govorim o tistem glasu, ki ga slišite v sebi, kadar rešujete probleme, kadar se odločate. Mnogokrat sem bila v situaciji, ko me je ta drugi glas prevaral, saj me je prepričal, da je moj notranji glas, ki bi ga morala poslušati, se po njem ravnati, če želim doseči notranji mir. Pa ni tako. Je le prevara, igra mojega uma. Ta pravi notranji glas v meni namreč nima glasu, je neslišen. Je zgolj občutek, toplina okoli predela nad popkom. Morda je ta predel povezan še z našim obdobjem v maternici, s popkovino, po kateri smo dobivali hrano in energijo za življenje. Če malo pomislim je to trenutek, ko smo si ljudje enaki, pozneje gre vsak po svoji poti. V glavnem od tam nekje žari neka energija, kot občutek popolnega miru in zavedanje, da bo vse v redu. Spoznati to notranjo moč je zame bilo pravo odkritje!

Veliko sem prebrala in poslušala ugotovitve raznih avtorjev na to tematiko. Veliko razmišljala in preizkušala razne tehnike dihanja, meditacije, umirjanja, samospoznavanja. Včasih mi je celo kaj uspelo izpeljati in občutiti pričakovane učinke. Priznati moram, da si vse do danes nisem prisvojila nobene specifične metode. Malo treniram eno, pa spet drugo. Odkrijem kaj novega in se nekaj časa ukvarjam s tem in potem s čim drugim, znova in znova. Opazujem ljudi, mojstre, izvedence za kakšno področje in ugotavljam, da imajo vsi za cilj isto zadevo. In to je sreča. Težnja po zdravju, blagostanju, miru, svobodi in še čem, vendar se konča pri sreči. Lastni sreči in sreči ljudi okoli nas. Vsak ima za dosego tega cilja svojo metodo, lastno pot. Kadar pomislim na to, se vsakokrat spomnim fenomenalne slovenske reklame. V moji mladosti so na velikih plakatih in po televiziji predstavljali reklamo za sončno kremo enega slovenskega podjetja. Gospe so v kopalkah, s hrbtom oziroma z zadnjicami obrnjene k občinstvu predstavljale sončno kremo. Vsaka je bila drugače, torej bolj ali manj porjavela. Besedilo pa je bilo, da ima vsaka svoj faktor! Še mnogo let pozneje velja zame ta reklama kot vodilo v vsakdanjih situacijah. Kadar srečam ljudi, ki imajo različno mnenje in so sposobni vztrajati pri njem, ne da bi sploh prisluhnili mojemu mnenju, zaključim z mislijo, da saj »ima vsaka svoj faktor«. Na enak način sem se opredelila tudi do raznih teorij, načinov, modelov odkrivanja samega sebe. Enim ugaja to, drugim kaj drugega. Vsaka ima svoj faktor! Odkar spoznavam svoj notranji jaz, imam tudi sama svoj faktor.

Ta notranji jaz, energija, ki lahko nastane iz nič, ki je prisotna in se spet umakne, je tisto, kar je že najbrž od rojstva z mano, v mojem telesu. Je kot misel, ki pride in gre. Je nekaj podobnega, kot so zunanja čutila (sluh, vid, okus, voh, tip), le da je ta tisti šesti. Težko je opisati, saj za to zaznavo ne poznam prave besede. Je nekaj, kar nima spola, nima oblike, nima glasu. Lahko da so to zaznavo v naši kulturi nekoč davno imenovali Bog. Lahko da o tem govorijo pesniki, ko mislijo na izvir življenja. Sama nimam dovolj znanja in dokazov, da bi to svojo predpostavko potrdila, nisem izvedla nobenih strokovnih raziskav na to temo. Vem le, da obstaja in da me ta zaznava zelo veseli, pomirja, vodi.

Ne odkrivam Amerike na novo, le prišla sem do spoznanja, da sem več kot telo in misel, da ima moje srce tudi možgane, da na vprašanja dobivam odgovore. Skozi leta sem upala in sanjala, da kako lepo bi bilo najti samega sebe. Živeti v miru s samim seboj. Najti naslon, vodilo, kompas. Vse, kar sem iskala, po čemer sem stremela, sem našla v sebi, z odkritjem te zaznave. Zakaj v meni toliko let ta moč ni vzkipela? Ne vem. Zavedam se le tega, da je orodje, način, da se uresničuje tisto, kar me spremeni v hrabro, odločno, zaznavno osebo, ki stopa zavedno in sigurno po svoji poti. Spreminja me v nekoga, ki bi ga še pred leti občudovala, se od nje učila. Na tak način živim sanje in sanje živijo z mano.

Pripeljala sem se do odcepa, kjer zapuščam avtocesto. Peljem se k svojim ciljem naproti. Še vedno sproščena, saj vem, da lahko sanjam tudi z odprtimi očmi. Vi ne uspete? Vsaka ima pač svoj faktor.