POVSOD SEM, KJER SO MOJE SLEDI

WORDS: ELIZABETA M. TOPLAK

»To je majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo« – je pred 50 leti izjavil Neil Armstrong, ko je prvič stopil na Luno. Stavek je dobro poznan vsakemu Zemljanu. Manj poznan pa je napis na tabli, ki ga je posadka vesoljske odprave Apollo 11 postavila na Zemljinem edinem naravnem satelitu – »Prišli smo v miru za vse človeštvo«. Tekom tega življenja se ne nameravam sprehajati po Luni, saj sem že na Zemlji z določenim namenom. Na moji tabli namreč piše MIR. Kaj piše na vaši?

Table, znaki, nenapisani vtisi, ki jih postavljamo po naših poteh življenja so lahko zelo različni. Postavljamo pa jih, včasih nevede. S kakšnim namenom sem s kemičnim svinčnikom vgravirala inicialke svojega imena v srednješolsko klop pri uri zgodovine? Nimam pojma. Sem pa, kakor tudi v deblo hrasta, ki je rasel ob jezeru, kjer smo se kot najstniki radi družili. Resnično še danes ne vem zakaj sem to storila, vendar me je nekaj gnalo. Morda želja po puščanju kakšnih sledi v prostoru, v času, v življenju, ali pa zgolj frajerstvo, kot se je to takrat imenovalo (dandanes bi temu menda rekli »kul«). Res nikoli niste prilepili požvečen žvečilni gumi na kakšno skrito mesto? Jaz sem.

Ljudje puščamo sledi na našem planetu. Vendar te vrstice ne bi namenila razpravi o velikih zadevah, o groznih ekoloških ali političnih dejavnostih, ki smo ga kot človeštvo sposobni ustvariti v želji po dobičku in izkazovanju moči. Kot posameznik, pa zaradi boljšega občutka tam nekje znotraj sem prepričana, da vseeno lahko v svojem mikro svetu naredim pozitiven korak naprej. Torej, ker ne morem sama očistiti ozona, zmanjšati izpuste toplogrednih plinov in ustaviti podnebne spremembe, sem se odločila za majne korake. Razen tega, da skrbim za okolje (posadila sem že 20 raznovrstnih dreves in večina jih še danes lepo uspeva) puščam sledi v ljudeh. S podarjenim nasmehom, prijazno besedo, dobrimi dejanji. Nič me ne stane.

Povsod kamor me odpelje življenjska pot, v druge kraje, v druge skupnosti, v različno družbo, se trudim pustiti pozitiven vtis. Meni namreč tudi zelo ugaja, kadar spoznam nove obraze in se še leta in leta po tistem z veseljem spominjam skupaj preživetih trenutkov, dni ali let. Ljudje pač pridemo in gremo. Kjerkoli in kadarkoli se nekje obrnemo, pa želimo, da se ve, da smo bili tam. Pa ne z vgraviranimi inicialkami našega imena, temveč z vtisi, ki smo jih pustili v srcu nekoga. Žal mnogi, kjer koli se pojavijo, se obnašajo kot da so na smetišču. Sogovornika imajo za koš za svoje odpadke, po odhodu pa za sabo puščajo razdejanje nemalokrat veličine hurikana. Predvsem v srcu sočloveka, nekoč partnerja za vse.

PHOTO: CHRIS LEE UNSPLASH.COM

»Vsak je svoje sreče kovač« je slovenski pregovor, katerega bi si moral vsak izmed nas ponoviti vsako jutro. Odločitev za kakovostno preživetje časa je namreč naša. Sami se odločimo, ali bomo delili prijaznost, mir in ljubezen, ali pa sovraštvo in raztresali lastno jezo. Ljudje po svetu hodimo kot nekakšne oglasne table. Vsak ima svojo in nanjo napiše kar pač čuti. Ni je možno skriti, saj že na obrazu, v očeh, v kakovosti las in nohtov se vidi, kakšen je naš dan, kakšno obdobje doživljamo. Kljub prijaznemu, človeškemu in ljubeznivemu napisu pa smo včasih, kot da bi bili v človeški podobi ježa. Vendar le ta še ob malo večjem vetru se postaviti sebi v bran, zna se nagonsko obvarovati. Kaj pa mi? Kje se je izgubil naš nagon po obvarovanju lastne duše? Ježek ve, da če mu preti nevarnost mora narediti ključne gibe in taktizirati, da obvaruje sebe. Kadar pa v nas pihne sovražna človeška sapa si vseeno dovolimo, da na nas letijo žaljivke, etikete, neutemeljene obsodbe. Ne samo da letijo, še vsakokrat nas ranijo, ponižujejo, zlomijo. Sprejemamo igro sovražnika, namesto da bi nagonsko taktizirali v svoj prid. Že davno sem se odločila, da bom postala nekakšen »jež«. Svoje bodice sem zaoblila in so postale antene za mir, ljubezen in razumevanje, in kjerkoli bom še lazila po svetu, bom izžarevala vse to in še več. Da, to mi je pomembno. Pa ne zaradi tega, da kako me obravnavajo drugi, da kolikokrat sem glavna tema ob kavici sodelavcev, ali obrekovanja žena iz ulice, nekakšnih starodobnih Big Brother kamer. Vseeno mi je zanje. Važen je moj mir v duši, saj je takšen tudi napis na moji tabli. Namesto zlobe in sovraštva pa bi bilo bolje, da bi ljudje nosili prazne table, brez napisov. Sama sem se namreč naučila, da če že ne morem narediti nič dobrega, potem je bolje, da ne ne naredim nič.

Vem, da ne bom odkrila novega atoma, niti napisala priročnik za kvantno fiziko, saj tega znanja nimam. Se bom pa potrudila na vsakem koraku širiti ljubezen in mir. Da, takšno sled puščam za sabo. Ste jo že srečali? Seveda ste. Na zadnje pretekli teden, kadar ste čakali pred prehodom za pešce. Bila sem čisto blizu in imeli ste občutek, da je vse v redu. Pred tem pa pri blagajni, še nasmehnila sem se vam, vi pa ste prijazno odzdravili. Naše table so namreč enako popisane. Delimo mir in ljubezen na vsakem koraku, puščamo svoje sledi na neznanih poteh življenja. Vsak na svojo stran.