EX-CHANGE

AUTOR: ELIZABETA M. TOPLAK

Se vam je kdaj porodila ideja, da bi prešteli, koliko korakov ste naredili v enem dnevu? Meni in najbrž tudi moji babici nikoli. Če aplikacija na mobilnem telefonu tega ne bi preštevala, me najbrž to sploh ne bi zanimalo. Preverim pa, še posebej po kakšnem gibalno aktivnem dnevu. Sicer pa je mobilnik tako ali tako postal del naše garderobe. Če ga kje slučajno pozabimo, se počutimo, kot da bi se na pol goli sprehajali po svetu. Enostavno je svet okoli nas takšen, da brez internetne povezave in tistih 600 kanalov na televiziji ne znamo preživeti niti dneva. No, mi še nekako, naši otroci pa s težavo. Tovrstnih »digitalnih« primerov je na vsakem koraku preveč, vendar se svet vrti dalje z nami ali brez nas. Vprašanje pa je, koliko nas vrtinec realnega, trenutno digitalnega sveta uspe vsrkati vase. Najverjetneje sem s svojo dušo preživela že mnogo zgodovinskih obdobij. Ponosna sem nanjo, saj je od časa imeti en kos obleke ali iz obdobja še pred tem do danes ostala zvesta sama sebi. Zame je namreč pomembno, da kljub viharjem svetovnih in mojih mikro razsežnosti ostanem vdana lastnemu svetovnemu nazoru, svojemu miru in čistosti. Tudi vam?

Razni napotki, ki jih dobivamo vsakokrat, ko dvignemo pogled od tal, nam narekujejo, kaj bi bilo za nas najbolje. Eni podležemo sugestijam bolj drugi manj. Vsi pa se zavedamo, da je najenostavneje menjati našo zunanjost. Če nam barva las ne ustreza, si jo pač zamenjamo. Prav tako torbico, avto, čevlje, službo, kraj bivanja … nekateri moža ali ženo, hkrati s tem tudi taščo in tasta ter vso sorodstvo. Zamenjala ne bi samo otrok za nič na tem svetu! Kaj pa sebe? Lahko menjam svoj pogled na svet, pristop, ideale, vizijo? Lahko, celo želim si. Moja duša si to želi, najbrž si je tudi venomer želela, kajti menjave me vodijo v svet, ki mi ustreza, kot po meri zašita obleka. Se mi popolnoma prilagaja, je prave barve, nikjer ne tišči, ni je potrebno likati, je moje sanjske konfekcijske številke in se v njej počutim srečno, popolno. V njej sem prava jaz, v svoji najboljši izdaji.

Trajalo je desetletja, preden se je moj kozarec napolnil z vsem mogočim balastom, ki sem ga nehote po poti pobirala. V najstniških letih je še nekako šlo, najbrž tudi vam. Energija se je v meni napolnila čez noč. Z leti pa, ko so prišli otroci, gospodinjstvo, zahtevna služba in vse ostalo, je bil tudi daljši spanec za konec tedna prekratek, da bi z velikim navdušenjem in z lahkoto sprejemala izzive vsakdana. Čutila sem, da moram nekaj spremeniti, pa nisem vedela točno kaj in predvsem kako. Ker pa je moja čarobna palčka iz otroških let nehala funkcionirati (najbrž ji je pretekel rok trajanja), sem se morala sama »vzeti v roke«. Z nabiranjem izkušenj, doživetij, tako rekoč svojih »kilometrov«, se je izoblikoval drugačen pogled na svet. Odpreti sem morala oči, saj konec koncev zavestno hodim po naravnih poteh evolucije. Po mnogih zamenjavah stenskega koledarja sem spoznala, da je svet okoli mene lahko ves čas barvit, poln energije, bogat v vseh pogledih. Za dežjem namreč posije sonce, za bolečino pride pomiritev, za boleznijo pa zdravje. Prepričana sem v to, tudi kadar se mi za trenutek zamajejo tla pod nogami. Kajti: »Ni pomembno, kolikokrat padamo v življenju, pomembno je, da se vsakič znova poberemo!« Vsakokrat torej, kadar se v meni izoblikuje neko stiskanje v duši, se zavestno odločam za optimizem. Spreminjam svoj pogled na dane situacije. Čeprav se mi je nekoč zdelo, da moja jeza zaradi določenih dogodkov, različnih pogledov ali storjenih dejanj prinaša prikrajšanje, pustost, se sedaj zavedam, da temu ni tako. Ni zaman vse črno ali belo, jing in jang, plus minus, gor dol, vse to je stvar perspektive. Vse to pa je potrebno za celoto, za osebni razvoj, za korak dalje. Izpopolnjeno se namreč počutim le, kadar je vse na svojem mestu, kadar imam zložene miselne škatlice, kadar je ljubezen pomirjena z vsakim, predvsem pa sem v ravnovesju sama s sabo. Občutek notranjega miru in sreče želim doživljati, obnavljati, priklicati vedno, kadar nastopi »nevihta« okoli mene. Kadar se torej pogledi na zadeve križajo, kadar srčni utrip v trenutku poskoči na 150, dihanje je preplitko, pogled pa deluje kot dobro nabrušena sulica, se zavestno odločam za STOP. Na meni je namreč, ali se bom še dalje razjezila in pustila, da me ta »živi pesek« potegne s sabo ali pa bom zategnila vajeti in misli preusmerila na že dobro poznan občutek pomirjenosti, ravnovesja, blagostanja duše. To počnem iz dogodka v dogodek, iz dneva v dan, iz leta v leto, najverjetneje iz življenja v življenje.

Še dobro, da občasno nastopijo trenutki nekakšne inventure, kadar torej preštejemo svoje pluse in minuse. Sicer pa ima vsak izmed nas za ta čas monitoringa svoje merilo, recimo nekakšno peščeno uro. Neredka so tudi obdobja, kadar nam glava govori eno, srce pa nekaj povsem drugega, nekje globoko v sebi pa vseeno občutimo, kaj je prav in kaj moramo storiti. Pomembno je, da si takrat prisluhnemo, da slišimo šepet duše. Če nam pove, da je potrebno postopati drugače, pač začnimo delati drugače. Kadar je to potrebno, obrni svojo peščeno uro, saj je nastopil tvoj čas. Osredotoči se, prisluhni si, na zastavljena vprašanja bodo odgovori zagotovo prišli in to na najbolj neobičajen način. Morda pri ogledu nekega filma, prebiranju knjige ali pri dobronamernem nasvetu nekoga, pravil namreč ni. Sama sem si vrata v svoj novi svet začela odpirati s prebiranjem različne, bolj ali manj strokovne literature. V roke sem prijela vse, kar je dišalo po spremembah, po izpolnitvi samega sebe. Če pa v določenem trenutku ne bi dobila napotka, naj v roke vzamem knjigo Rhonde Byrne The Secret/Skrivnost, bi se še najbrž malo vrtela v krogu, kot igriv pes za svojim repom. Čeprav nekateri strokovnjaki obsojajo vsebino knjige in jo imajo za preveč enostavno, je bila in je še vedno zame odlična, saj nudi enostavne, jasne napotke. Ravno to, kar sem v določenem trenutku lastne inventure najbolj potrebovala.

»Skrivnost je v vas. Bolje ko uporabljate moč, ki je v vas, več je boste pritegnili k sebi. In nato boste prišli do točke, ko se vam v tem ne bo več treba uriti, saj boste ta moč, boste popolnost, boste modrost, boste inteligenca, boste ljubezen in boste veselje.«

Po prebiranju knjige mi je v trenutku postalo vse kristalno jasno. Kot takrat, kadar te zadene Amorjeva puščica. V hipu se zgodi nekaj, kar je lažje občutiti kot pa opisati. V glavnem lepo ti je, se počutiš izpopolnjenega, lepega, z eno besedo vrhunskega. V trenutku se ti na obrazu nariše nasmeh, iskre se pojavijo v očeh, drža se zravna, korak pa je lahek. Občutek pač, kot da je ves svet tvoj in res je tvoj. Zakaj pa ne? Karkoli bi mi sedaj razen pritrditve odgovorili, bi vam rekla, da je to vaš izgovor. O ja, tudi sama sem bila mojster pretvez! Ljudje smo namreč vrhunski v iskanju izgovorov, manj uspešni pa v gledanju v ogledalo lastne duše. Dokler se torej ne zavedaš, da lahko izbereš pot pomiritve s samim sabo, dokler tvoja peščena ura ni v fazi, da se mora obrniti, se pač vrtiš v krogu. Iz dneva v dan, iz leta v leto, iz življenja v življenje. Izstop iz začaranega kroga ti prinaša nov svet, tvoj popoln svet.

Formule za srečo ni, le različne poti vodijo do nje. Vsako srce namreč bije na svoj način in tudi vsaka duša zase najbolje ve, kdaj je lahko fenomenalna, izpolnjena, umirjena. Kot upravljalci lastne duše lahko ustvarimo pogoje za njeno lepoto, jo nahranimo, razvajamo. Nudimo ji najlepše in najboljše, saj si zasluži vso lepoto tega življenja. Mi si to zaslužimo.

Nekje sem prebrala, da če vse življenje premišljujemo, v katero smer bomo šli, smo na tleh vedno samo z eno nogo. Obvisimo v času in kraju. Ravno ta negotovost je bila zame nesprejemljiva. Začutila sem, da je nastopil čas, da obrnem svojo »peščeno uro«, da se neham vrteti v krogu in loviti samo sebe. Zavedam se, da želim biti z dvema nogama na tleh, saj edino tako lahko poletim. Vsak nov korak je namreč začetek naslednjega koraka, novih sprememb, novega življenja. Zanje pa ni potrebna nobena vrhunska mobilna aplikacija. Navsezadnje je moja babica že vedela, kdaj obrniti peščeno uro. Vedela je brez interneta in nasvetov, kaj in kako je potrebno to narediti. Sedaj že tudi sama vem, saj prisluhnem svoji duši.

P.S.: Koliko pa kaže vaša peščena ura?