PIŠE: ROBERT KLUN, DOC. ARH.
NASLOVNA FOTOGRAFIJA: MIA MEDAKOVIĆ
FOTOGRAFIJE: UNSPLASH.COM
Moram priznati, da nimam “enega” samega cilja, imam pa 100+1 pot.
S spreminjanjem fokusa, učenjem , raziskovanjem vsakega koraka se fokus spreminja lahko tudi dnevno in ob aktivnosti življenja, ki ga živim, je prav teh 100+1 pot tistih, na katere se zanašam, da se zbujam poln pričakovanj, poln entuziazma in želje po odkrivanju.
Lahko bi napisal, da je Moj fokus sam smisel življenja. Je delo, ki je življenje, je strast, je navihanost, ki je samo moja, je odkrivanje, so poti, ja vsekakor so poti.
Katere? Zakaj? Ne vem, iskreno ne vem kaj me tako žene, da poizkušam napisati vsak DAN najlepše verze, narisati najlepšo črto, najbolj funkcionalno zasnovo, zdravo arhitekturo, izdelati najbolj ergonomski in najbolj sexi design…
A vse ima smisel. Smisel za mene.
Ne sprašujem se ali je to moj zapis. Ne sprašujem se ali je to všeč nekomu drugemu, ali se bo vse kar počnem reflektiralo v delu, potencialih za naprej.
Enostavno hodim. Hodim po poteh, ki jih odkrivam in so neutrjene, so tam, pa jih drugi ne vidijo, so neodkrite. Zato imam velikokrat občutek, da sem sam v svojem svetu, da me sicer spremlja neka energija, a da se moram še toliko bolj potruditi, če želim, da kdo razume kaj počnem.
Grem za nosom kot rečemo Slovenci in uživam. Uživam tudi ko boli, ko je težko. Včasih pomislim, da imam v sebi nekaj tistega, da ko je najtežje še bolj ugriznem, še bolj pozabim na vse, izostrim fokus in hodim odločno.
Biti odločen in pokončen je nekaj kar sem dobil v zibelki, v sporočilu družine, očeta in mame. Vedno sta me starša učila, naj bom pošten in naj vedno izpolnim dano besedo, pa četudi na svoj račun. In to se mi obrestuje. Obrestuje v zapisih, ki jih nosim in so naši, so moja identiteta. Žal je pohlep in napuh pregloboko posegli v vse pore zahoda in je kar nekako normalno, da se naše okolje ne drži dogovorov, ne drži poslovnega bontona in pravil poštenega dela. In to me večkrat boli. Še bolj pa me boli, da se generalno izgublja naboj, iskra v očeh.
Sam svojim študentom, svojim sodelavcem vseskozi govorim, naj se ne ustrašijo odpreti novih vrat, izzivov, naj gredo odločno in vedno naprej. Tudi če je potreben korak nazaj, naj imajo fokus za naprej, za odkrivanje. Saj le tako pride rezultat, ki nariše nasmeh.
Arhitekti, vizionarji smo kot jesensko listje v vetru, poplesavamo in se prepustimo, gremo “preko roba”, pravijo. Sam sem, prepričan, da je to pravi zapis prav za nas arhitekte-kreatorje neodkritega, tiste ki sestavljanje zložimo iz različnih zgodb v novo, lepšo, višjo, drugačno, predvsem pa unikatno. Sam rad hodim po robu. Hodim predvsem rad tam kjer drugi ne pomislijo, ali si ne upajo. In če bi me med študijem arhitekture kdo vprašal, ali bos profesor in sodeloval s študenti, ali boš projektiral najbolj zelen in obiskan slovenski Paviljon v Dubaju za EXPO, ali bos ustvaril podjetja za zdravo bivanje… bi rekel JA.
Ko sem se odločil, da ne bom delil nebo s pticami, in da bom postal arhitekt, ni bilo v glavi nič drugega kot vizija, da bom poseben, sam svoj. Da me bo “vsake toliko” kdo poklical in povabil k sodelovanju.
In zato se rad povezujem, delim, se učim. Polni me, ko me povabijo da predavam, da grem projektirati v ne-poznano okolje. Želim si še več, še več izzivov ker izzivi so živi, izzivi me budijo in me polnijo. In verjamem da bom celo življenje takšen, upam, da bo tako. Da mi ne bo zmanjkalo izzivov.
Na poti, ko srečuješ druge kulture, nepoznane obraze, različne reliefe, materiale,… si kot kameleon. Še vedno “plazilec” a z drugimi plašči, prijemi, pogledi.
Ko enkrat začneš plavati, ko ni več tal pod nogami je vse na tebi, ali preživiš ali potoneš. In če želiš priti na drugo stran, nadaljevati pot, je pomembno, da si odločen, da ne obupaš, in ja da uživaš v vsakem koraku, v vsaki potezi.
Sodelovanje ne le posameznikov in ne le podjetij, pač pa celotnih regij med seboj postaja ključ do uspeha, tudi na mednarodni ravni. Povezovanje ustvarja več, kot bi nekdo zmogel sam. večkrat slišim “Če hočeš hiteti, pojdi sam. Če hočeš priti daleč, pojdi v skupini.”
V skupini je bolj varno, je bolj zabavno in vesel sem, da najdem na tej moji poti ljudi, ki so moja “krvna grupa”, ki kljub drugim interesom na ven, vidijo smisel v povezovanju in sodelovanju.
Ko samo pomislim, kje vse sem bil, kaj vse videl in kje vse sodeloval, sem ponosen nase in na vse svoje sodelavce, ljudi, s katerimi smo si in si delimo te poti.
