TEXT: ELIZABETA M. TOPLAK
Iz ljubezni raste vse, še najbolj pa jaz. Tako od znotraj, moja duša, moje misli, vsaka celica, ki me zdravi. Ljubezen me hrani, me pomirja, mi dovoli, da diham na polno. Jaz sem ljubezen.
Večina najprej pomisli na svoje najbližje, na ljubezen do partnerja, do otrok, staršev, prijateljev, o vzgajanju rož, o paradižniku na vrtu ali hišnemu ljubljenčku. Kar vam je pač ta trenutek najpomembnejše. Kakor vaša zgodba o prvi ali vaši največji ljubezni si zasluži, da se ga ovekoveči, da se ga pripoveduje, tako tudi moja. Namreč vsak izmed nas ima svojo zgodbo. Z bolj ali manj zanimivo izkušnjo, anekdoto, ki jo je vredno pripovedovati svojim otrokom in vnukom. Eni imajo celo več zgodb, saj so poročeni že drugič ali tretjič. Najlepše ljubezenske zgodbe, ki jih piše življenje so najverjetneje takšne, kot sta jih doživela moja prababica in pradedek. V težkih časih sta uspela vzgojiti dva otoka in doživeti 70. obletnico sklenitve zakonske zveze. Prelepe in polne vzkipljivega življenja pa so zgodbe »sveže« zaljubljenih, ne glede na to, če so stari 15 ali 65 let. O svoji novi ljubezni govorijo tako, kot da bi si priborili zlato olimpijsko medaljo! Imajo prav, kaji ljubiti in biti ljubljen je najlepše, kar se ti v življenju lahko zgodi.
Zakaj potem na enak način ne poveličujemo ljubezni do sebe?
Zakaj se nam dogaja, da ko se neko jutro pogledamo v ogledalo zasovražimo osebo v njej? Zakaj se nam dogaja, da se v službi pustimo izčrpati do zadnjih atomov svojih moči, pa še malo dela si vzamemo domov, da se bomo preostanek dneva lahko utapljali v mislih nanj. Zakaj dovolimo svojemu partnerju, da nam izreče žaljivo besedo, pa sodelavcu ali mimoidočemu da nas pošlje k vragu?
Se resnično ne ljubimo dovolj?
Ljubezni do sebe se je potrebno naučiti. Nihče nas ni učil in niti naučil, kako se to dela. Enostavno v šoli to ni predmet na urniku, pa niti na najbolj ugledni fakulteti tega ne učijo. Kot majhnim otrokom so nam sicer razlagali, vsaj meni, da je potrebno spoštovati druge ljudi, predvsem starejše. Razlagali so, da se moramo med sabo razumeti, poslušati mnenja drugih, jih upoštevati, in če želimo imeti mir okoli sebe moramo biti ubogljivi. Povem vam, da v več desetletnem procesu njihovega usposabljanja – bodisi na družinski, lokalni ali državni ravni – so dejansko uspeli! Uspelo jim je, da večina nas v ospredje postavlja druge. Mame svoje otroke, očetje svoje službe, kdo drug spet svoje delo, prijatelje, klub katerega je član, itd. Vedno je nekaj bolj važno kot…V glavnem uspelo jim je, da smo mimogrede pozabili na svoje želje, srečo, osebno zadovoljstvo, na sebe kot celoto.
Svet nas je uspel preoblikovati, da če želimo biti IN, moramo vsakodnevno skrbeti za svojo zunanjost. Tega pa smo se naučili z odliko in vsak dan lepo skrbimo za ta segment. Na obraz si torej moramo namazati kremo z kar se da visoko vsebnostjo kolagena, lasje naj bi bili primerno oblikovani v vsakem vremenu, noge in drugi predeli obriti, da o tistih nekaj kilogramih, ki so se nam počasi nabrali okoli pasu ali zadnjici sploh ne govorimo, saj jih enostavno sploh ne bi smelo biti. Če pa nisi oblečena vsaj v barvah in krojih zadnje mode, si pa tako ali tako…brez veze. Ko bi ljudje toliko energije vlagali v svoj osebni razvoj, v svojo osebno rast kot jo vlagajo v svoj izgled, bi svet po mojem mnenju bil povsem drugačen.
Ljubiti sebe je lepo, donosno, uspešno, prinaša osebno zadovoljstvo in posledično zadovoljstvo naše okolice, našega partnerja, otrok, sodelavcev in družbo na sploh. Ljubiti sebe pomeni, da se sprejemaš takšnega kot si, z vsemi svojimi napakami in pomanjkljivostmi (tisi popolni jih pač nimajo, vendar izgleda da za poganjanje sveta so takšni profili tudi potrebni). Ljubiti sebe noč in dan tudi takrat, kadar je za nami neuspešen dan, kadar se naš svet poruši, ko smo popolnoma na tleh ali kadar nas je zaradi neke izrečene ali narejene bedarije sram, kadar smo tečni in sami sebi gremo na živce. Ja, tudi takrat se je potrebno ljubiti!
Uspešen hrvaški avtor Bruno Šimleša, v eni od svojih tudi v tujini dobro prodajanih knjig opisuje, da od svojega partnerja lahko dobimo toliko ljubezni, kolikor smo sami sposobni dati. Kaj pa naj dam sovjemu dragemu, če sem »prazna«? Če torej sama sebi si nisem všeč – pa ne mislim na frizuro in obleko, ampak tako od znotraj-, potem tudi moj partner v meni vidi »praznino«. Kdo pa se je že zaljubil v praznino? V praznini ni nobenih misli, ni emocij, niti energije. Vse je torej prazno, najbrž še zraka ni! Ravno ta »brezzračnost« nas lahko duši, tam globoko, od znotraj. Dajmo ta brezzračni prostor zapolniti sami s seboj in to kvalitetno, do popolnosti, do zadnjega kotička. Nihče, resnično nihče, pa naj bo še tako ljubeč in razumljiv partner ali kdorkoli, tega ne more storiti namesto nas. Le mi sami imamo ključ, primerno formulo, znanje in sposobnost za to. Le mi sami poznamo svoje misli, jih slišimo, si vizualiziramo, doživljamo. Le mi sami vemo, kdaj in kako lahko umirimo svoj duh, svoje celice. V pomoč so nam lahko morja duhovne literature, video sporočila na brezkončnem YouTubeu ali pametni predlogi naših prijateljev. Lahko pa preprosto prisluhnemo svoji intuiciji, svojemu srcu. Prisluhnemo svojemu prvobitnemu stanju, notranjemu jazu, torej še nismo bila okuženi z »virusi« sodobnega časa. Naše srce, naša duša bo že vedela kaj je prav, kaj nam ustreza, kako bo mirna in srečna. Poslušajmo se in slišimo se!
Biti in živeti iz dneva v dan tako »brezzračno«, brez notranjega miru in energije, na dolgi rok prinaša bolezen. Lahko tudi tisto najhujšo ali pa neko drugo resno, ki ima vse dispozicije za hitri in mučni konec. Kadar namreč leta in leta postavljaš sebe na zadnje mesto v vrsti, kadar je vse in so vsi bolj pomembni kot ti, potem pač nekega dne se duša zlomi v že tako ali tako zlomljenem telesu. Pot do ponovne postavitve na noge je dolga in zanjo je potrebno veliko moči. Zmoreš pa samo takrat, kadar poznaš svojo notranjo moč in kadar jo znaš vsak trenutek najti. Kajti ljubezen do sebe je nekaj največje darilo, kar v tem življenju lahko damo samemu sebi. Iz nič ni nič, iz ljubezni pa raste ljubezen. Kadar pa nas le ta zapolni…ma ni morja, ki ga se ne bi preplavali in gore, ki ga ne bi premaknili. Žarimo, sejemo dobroto, razumevanje, mir, enostavno pač rastemo.
Ljubezen se začne in konča v nas samih. Kadar se tega zavedamo, kadar to občutimo, ga lahko podarjamo, nevede širimo kot pozitivno nalezljivo bolezen. Smo kakor prvi domino v zelo dolgem nizu. Ti si tisti prvi, ki sproži pozitivne reakcije v sebi in v nizu tvojih bližnjih. Pobožajmo svojo dušo z lepo besedo in pozitivno mislijo. Tukaj in zdaj.
