PIŠE: ELIZABETA M. TOPLAK
»Čudni časi so. Otroci ne ubogajo več staršev in vsi že pišejo knjige.«
Mark Tulij Ciceron (106 – 43-pr. n. št.)
Nedavno me je ta citat italijanskega filozofa, pisatelja, retorika in politika resnično presenetil. Hja, kaj pa naj rečemo starši mladostnikov dobrega 2070 let pozneje? Le morda to, da je knjige zamenjal pametni telefon, vse ostalo je enako. Narava naših otrok, nas samih se v tisočletju ali dveh niti ni in se ne bo spremenila. Vedno so bili in bodo čudni časi. Čudni ne zgolj v pogledu na razvoj človeštva in pripadajoče tehnologije, temveč v občutju do sočloveka. Verjamem, da so si posamezniki v vseh obdobjih zgodovine okoli sebe postavljali zidove, kulise, za katerimi se je dogajalo marsikaj. Danes je razlika morda le v tem, da smo si nekateri na svoji poti izoblikovali svet brez sprenevedanja, brez vpliva igre globalne družbe in divje kulture človeka. Želimo namreč duševni mir, lepo besedo, čiste namere. Nas je takšnih več? Znamo biti izza svojih kulis ta pravi, samo svoji, Človeški?
Roko na srce, le kdo ne igra kakšne posebne vloge kadar je to potrebno? Le kdo lahko trdi, da se kdaj pa kdaj ne pretvarja? Dvomim, da smo vsak trenutek dneva »čisti kot solza«. V današnjem času je namreč naš ego nastavljen bolj proti maksimumu, zavedanje pa žal, mnogo nižje. Kolesje časa se je zavrtelo v smer, ko živeti prave vrednote, sprejemati drugačnost, biti sočuten, pošten, razumevajoč, ni ravno moderno. V teh časi biti povsem odkrit, nositi svoje srce na dlani, je nevarno, čudaško, zato pa večina igra igro družbe. Rečem večina, kajti verjamem, da je za kulisami vsakdana še mnogo ljudi s čistimi dušami, ki se igre družbe gredo le toliko, da preživijo. Spomnite se le neke ponujene kave, ki je bila brez okusa in v ne ravno dezinficirani skodelici. Kaj ste rekli? Da je okusna in ste se zanjo še lepo zahvalili. Ni potrebno, da vas je tega sram. Vsi smo in še bomo storili enako. Zato ker vemo, da se je ta kava skuhala v najboljši veri in da je na drugi strani nekdo, ki je prav tako človek, ki prav tako diha in čuti. Vsaka ponujena roka je namreč le polovica poti do povezanosti duš in ljudje na isti frekvenci to začutimo. Kulise, okvirji, stene okoli nas in vloge, ki jih pogosto zaigramo, nam sicer uravnavajo vsakdane, življenje nasploh, vendar ob tem nikakor ne smemo izgubiti sebe. Naše srce, duša, naši občutki in realen pogled na svet so namreč naš kompas. Poslušajoč le teh bomo vedno na pravi poti, na svoji poti.
Ko pogledam kakšno staro črno-belo fotografijo se spomnim babice in dedka ter časov, ko je dobrin bilo malo, razumevanja in sreče pa morda toliko več. Kadar pogledam kakšno uokvirjeno sliko bolj ali manj znanega avtorja, ali s čopičem ali s kakšno drugo tehniko ustvarjenega izdelka, se nekako preselim v njegove misli, v njegovo sfero. Želim začutiti avtorjevo inspiracijo in pot, po kateri se je sprehodil. Tako kot pri pesnitvi, ki te popelje v poseben svet. Včasih se mi celo zdi, da je za njihovo človeško podobo nekaj več, da iz njih izžareva bogatejša vsebina od moje, ki sem zgolj umetnik lastnega življenja. V smislu ustvarjanja popolnosti seveda, vendar kadar se sprehodim po inventurnih postavkah do sedaj prehojene poti, se zavedam lastne vsebine. Prepričana sem, da ima vsak izmed nas, vsaka duša, svojo lepoto in bogato vsebino. Brez nje bi namreč bili zgolj razpeto belo platno. Čopič in barve, torej naše misli, volja in občutki, nekakšni dodatki, s katerimi olepšamo lasten svet, so namreč v naših rokah. Želim si, da bo nekdo nekoč na fotografiji, ki bo izdelana na danes še nepoznan tehnološki način, razbral, da so pa takrat imeli vsega v izobilju in bili so srečni.
Obstajajo filmi ob katerih se razjočem. Obstajajo pesmi, ki so napisane prav zame. Obstajajo knjige, ki so jih natisnili po moji biografiji. Obstajajo tudi ljudje, s katerimi smo bili že več življenj skupaj v dobrem in slabem. Obstajam jaz in obstajate vi, ki smo si enaki. Oboji smo rekli, da je tista kava iz nedezinficirane skodelice bila dobra! Oboji se znamo sprenevedati, kadar situacija od nas to zahteva in oboje nas je sram zaradi tega. Oboji imamo srce, ki čuti enako, saj imamo upanje in željo, da se roka do konca iztegne in se znajde v stisku druge dlani. Povezani smo v duhu. Včasih za to ni potrebno izgovoriti niti besede, dovolj je le misel ali pogled.
Antoine de Saint-Exupery je v svojem svetovno znanem delu Mali princ najlepše izrazil bistvo povezanosti med nami. »Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.«
Pretvarjati se namreč ni težko. Poglejte mačko, ki si želi, da jo pocrkljate in nahranite. Pretvarjala se bo do onemoglosti, le da doseže svoj cilj. Z otroki in tudi z odraslimi ni kaj dosti drugače. Žal, marsikdaj smo pripravljeni zatreti svoje notranje bitje, se odreči sebi, da bi dosegli boljši ekonomski in družbeni status. Ali pa okoli sebe postavimo nevidne stene, celo oklepe, da se obvarujemo udarcev in jezikov zlih duhov. Kakorkoli naj že bo, le da ne izgubimo, pozabimo, zanikamo samega sebe. Če si že kdo drug trudi zlomiti naš duh, ga nikakor ne lomimo še sami. Če že nekdo drug kritizira našo pobarvano platno, na njej je še vedno naša pot, naš sijaj, so naše misli in občutki. Izza kulis, maske, oklepa smo še vedno mi, v svoji popolnosti z vsem svojim srcem in čeprav nekateri vidijo zgolj zunanjo podobo, drugi začutijo naše srce. Vsakdo si želi, da podana roka najde drugo dlan. Vsakdo ima pravico, celo dolžnost do sebe, da obvaruje svojo dušo in to s sredstvi, ki jih najbolje obvlada.
Dva tisoč let gor ali dol. Dokler se svet vrti, bodo časi čudni. Človeška duša, ki ostaja zvesta sebi, pa bo vedno znala preživeti. Tudi vaša.
