POKLICAL SEM, PROSTITUTKO!

PIŠE: MILAN KRAJNC, BUSINESS COACH
FOTOGRAFIJA: MIROSLAV PETROVIĆ

Zapis je namenjen, vsem, ki so se za svoj poklic odločili, da rešujejo svoje težave preko drugih, za vse, ki ste v službi prej terapevti, kot tisto, zakar ste plačani, za vse tiste, ki neznate reči ne, za vse tiste, ki se nimate radi…

Danes sem iz Londona prispel v Dubai, že na letališču me je čakal šofer mojega klienta, kateri me je odpeljal na kosilo z njim. Tokratni pogovor je bil drugačen od vseh. Dosedaj sem na teh svojih svetovalnih-potovanjih reševal predvsem odnose, komunikacijo, vse kar je bilo povezano z otroštvom… zelo hitro sem našel tisto zavoro, ki jo je bilo potrebno izpustiti pri klientu in potem sva preko psiholoških in športnih vaj to počasi pričela spreminjati v odnosu do njega, družine in podjetja, ki ga je vodil. Skratka zelo sproščeno sem to počel, čeprav je bilo klientom zelo naporno. Ne glede nato v kakšni funkciji je bil ali gospodinja ali predsednik države… pri vseh je bilo to približno enako. In na nek način sem se to v zadnjih letih že malo naveličal delati, to kar je bilo prej veselje, je sedaj počasi postajalo breme. Zato sem se po letu in pol bivanja v Sloveniji ponovno odločil, da se vrnem tja, kjer sem zares doma… v svet. Tako je ta London, kjer sem obiskal predvsem dolgoletne stranke bil bolj nekakšna uvertura v nove dogodivščine oz. prej avanture. Ko sem prispel na kosilo sem uvidel, da je klient v popolnoma drugačnem stanju, kot sem predvideval, spoznala sva se pred dobrim mesecem na konferenci Družinskih podjetij v Dubai-ju, kjer sem bil osrednji gost. Sam je pristopil po mojem predavanju do mene in dejal, da bi žele, da bi tudi njemu in njegovi družini pomagal pri spremembah. Takrat sem v njegovih očeh uvidel, da je predvsem nesrečen, ker se nikakor ne more znebiti nadrejenosti svojega brata, čeprav je starejši. Vendar sem videl zelo preprosto rešitev, saj mora samo »dvigniti« svojo notranjo samopodobo in samozavest, da bo lahko sam prevzel vodenje podjetja, katerega je podedoval. Ko sem se bližal k mizi, sem videl, da je njegova samozavest veliko večja, kot jo je imel nazadnje, da je njegova enerergija veliko močnejša, kot pred enim mesecem. Enostavno ni bil več on…

FOTO: JAKE DAVIES UNSPLASH.COM

Še preden sem prišel do njega in ga hotel objeti v pozdrav, mi je dejal da je njegov brat umrl. Tako mi je postalo jasno zakaj je drugače, izgledal je kot osvobojen. Ni mi bilo jasno zakaj me je poklical, razen če mu ni umrl včeraj in ni mogel več sporočiti. Pri kosilu sem ugotovil, da je umrl že pred 14 dnevi in da se počuti osvobojenega a hkrati ima neverjetno slabo vest. Dejal je, da me je poklical samo zato, ker misli, da bom edini na svetu, ki ga bom razumel. Veste, nikakor nisem vedel, kako naj »prerastem« svojega brata, po tihoma sem si ves čas želel da bi umrl, to mi je bila nekako edina rešitev… ampak da ne boste mislili, da sem ga res ubil, umrl je naravne smeti, namreč že od zgodnjega otroštva je imel prirojeno srčno napako, zato pri njem nikoli nismo vedeli ali se bo zbudil ali ne… in pred 14 dnevi se ni več zbudil. Kot da sem bil teh 40 let nekako ves čas pod stresom, kdaj bo prišel ta dan… in potem ga je cela družina držala v nekakšni vati, morda je tisti dan vsem nekako odleglo, a hkrati imamo sedaj vsi slabo vest, v bistvu »igramo« žalovanje in v tej vlogi se počutim še slabše… kot da je cela družina zakrivila nek kriminal, za katerega vsi vemo a hkrati se delamo, da nihče nič ne ve. Sedaj sem se znašel v neki čudni vlogi, da bom jaz vse to rešil in postavil družino na nek drug nivo. Veste pri nas je moški glava družine, a v resnici ženske o vsem odločajo, je na tihoma dodal. Čeprav izgleda, da živimo zelo čisto življenje, vendar je pri nas vse samo ena igra, ne počutim se svobodnega v tem svetu… a hkrati vem, da ne morem iz njega. Prijel sem ga za ramo in mu dejal, tudi če bi želeli ven iz tega sveta, bi videli da v drugem svetu je popolnoma isto, posel je igra in samo ta pravila morate sprejeti, tudi zakon in družina imata določena pravila in ko se nekrat pojavijo pravila… govorimo o igri. Zato vse kar morate narediti, je sprejeti ta pravila. Veste, sem mu dejal… najprej sprejmite sebe, šele potem boste videli, koliko pašete v ta svet. Kaj si v tem svetu želite in na kakšen način. Si želite živeti, sem ga vprašal… globoko je pogledal v sebe in dejal, točno tako kot je sedaj se počutim odlično, spokojen z okoljem, nimam več nobene ovire, točno na tem mestu sem, kjer sem si želel… v bistvu je vse tako kot mora biti. Da, hvala vam… v bistvu sem vas potreboval samo zato, da ste me se slišali in razumeli. Tako je moja notranja slutnja in energija postala »popolna«. Kot, da ste mi dali dovoljenje. Veste nimam veliko ljudi s katerimi bi se lahko pogovarjal o problemih. Pri vas pa sem začutil, da notranji dvomi lahko hitro postanejo rešitev, saj ob vas začutim, da razumete in slišite. Človeku, daste vedeti, da obstaja in takrat se vse stvari zložijo na svoje mesto. Tako sva končala, še preden so prinesli kosilo… Počasi sem se odpravil v hotel, saj sem imel še za tri dni plačan hotel in v tistem trenutku, ko sem se usedel v taksi in naročil, kam grem, me je taksist vprašal če potrebujem spremljavo, da lahko da priporočilo za dobo Eskortico… nisem ga ravno razumel in mu odvrnil, da ne rabim varovanja, saj se tukaj počutim varno in ne zahajam po kakšnih čudnih mestih… zasmejal se je in dejal v polomljeni angleščini »Grl, Grl…« šele potem sem razumel… in dejal da tudi tega ne potrebujem, ker imam sam s sabo dovolj dela… pa mi je na koncu vseeno na račun napisal številko in dejal, da naj pokličem. Vse skupaj sem dal v žep in se odpravil v hotel… cel naslednji dan sem spal, čeprav ni velika časovna razlika, pa se mi že dalj časa nabira utrujenost… in z utrujenostjo pridejo na dan tudi vsa »moja« nerešena vprašanja. A vedno eno in isto vprašanje, s kom se pa naj o tem pogovorim, no jaz za to uporabljam moj »pisalni stroj« in pišem in pišem in je potem lažje… ampak sem se spomnil klientovih včerajšnjh besed »ko si slišan in razumljen, dvomi izginejo«… da mene nihče ne sliši, vsaj neposrednega odziva nimam in potem dvomi ostanejo. In tudi velikokrat me kdo vpraša, ja kdo pa je tvoj sogovornik, tvoj terapevt… ja nimam ga….

FOTO: BROOKE CAGLE UNSPLASH.COM

… in v tistem času nekje v ozadju slišim pesem od Tine Turner »Private Dancer«… da točno tako se včasih počutim, kot deklica na klic. In v tistem trenutku sem se spomnil na telefonsko številko, ki mi jo je dal taksist… v bistvu ni razlike med mano on njo… oba sva na klic in oba nudiva svoje usluge, ona telesne, jaz intelektualne … in odločil sem se da jo pokličem… če kdo bi me ona lahko razumela. Poklical sem jo in povedal od kod sem dobil številko in če je slučajno prosta danes zvečer, njeno vprašanje je bilo, če imam kakšne posebne želje… hmmm nisem ji ravno mogel povedati, da bi se rad pogovarjal in sem dejal, da ne čisto običajne in da bi jo najel za 48 ur. Na drugi strani je bila tišina… dogovorjeno, kje pa ste… in čez dve uri se mi je pridružila na večerji. Ob sproščeni večerji na terasi sva se splošno pogovarjal, kdo od kod prihaja, kaj in kako počne in na koncu sva ugotovila, da imava skupne korenine iz Ukrajine. Ko pa sem omenil psihologijo, pa je bilo toliko bolj zainteresirana kaj in kako počnem, saj je o nekdaj to želela študirat. Pričel sem ji razlagati s kakšnimi delom se konkretno ukvarjam in na kak način to počnem in seveda, jo je zanimalo tudi kaj vidim pri njej in kaj si mislim o njej… in v tistem trenutku, je prišel natakar in dejal, da so vsi ostali gostje že davno odšli in če bi lahko tudi naju pospremil ven… padla sva v pogovor in nisva niti opazila, da sva se pogovarjal 8 ur… dejal sem ji, če jo lahko povabim v svojo sobo in je privolila, da z vami je prijetno, lahko nadaljujeva v vaši sobi… veste imamo navado, da če že pri večerji čutim, da so klienti nasilni, se odmaknem… pri vas je drugače… ko sva stopila v sobo, sem jo vprašal če kadi… obrnila se je… a že sedaj, takoj bi radi… ne sem dejal… cigarete, cigare… nasmejala se je in odšla sva na teraso… dejal sem ji da naj se sprosti, sezuje, sleče obleče v kopalni plašč in prižge cigrareto… in res se je čez 15 minut pojavila na terasi, popolnoma drugačna, življenjska… prižgal sem cigaro in jo vprašal zakaj to počne… pogledala me je globoko v oči, pa saj točno veste, saj ste to že prebrali v mojih očeh… sem, ampak drugače je če to slišiš… dejala, je da je živela v zelo revni družini, polno nasilja in da je kot športnica pobegnila v svet… vedela, je da si bo kot ženska težko naredila kariero samo z izobrazbo, zato je že pri 18 naredila načrt… vem da potrebujem izobrazbu zato sem že zaključila magisterij iz lobiranja in samo še zagovor doktorske naloga me čaka iz mulikulturnih odnosov v diplomaciji med arabskim in angleškim uslužbenci. Zavedala, sem da bom zato potrebovala veliko vez, zanesljive ljudi in predvsem informacije. Veste želim veliko potovati, veliko zaslužiti in uživati v vsem kar počnem. Hkrati pa sem se zavedala, da moški uživajo ob pogledih na moje telo, tako sem se podala na to pot…

FOTO: KIRA IKONNIKOVA UNSPLASH.COM

…ampak sem dodal… da, prav imate… odvisna sem od odnosov z vsemi temi, ki se občasno srečujem na klic, sem v nekem razmerju, moja samozavest je zelo nizka, neglede na vse kar sem vam povedala… v resnici nimam rada samo sebe in se uničujem… uničujem svojo dušo, prodajam se za materialni svet, za status, za… boljši jutri, ki ga morda nikoli ne bo… veste sem v resnici ena velika »prasica« vse bi naredila, da pridem do svojega cilja… še kakšno leto in vse bo drugače… a bojim se, da se teh odnosov ne bom mogla rešiti in bom kar to nadaljevala…

… moja cigara je počasi dogorela… in ona pravi; vi pa ne morete iz svoje službe, sedaj sem jaz vaš klient, namesto vi moj… da ne morem iz svoje kože, vedno tako obrnem, da so na koncu vsi moji klienti. Morda je pri meni podoben problem… in ko sem pričel govoriti je ona zaspala…. prijel sem jo in odnesel v posteljo… sam pa sem pokadil še eno cigaro in si mislil… res sem jaz en velik »baksuz«. Vsi na koncu od mene vedno dobijo, kar si želijo, samo jaz ostanem na suhem. In na koncu sem kar na terasi zaspal… zjutraj me je zbudil vonj kave, spet tisti zmagoslavni občutek in ko sem odprl oči sem videl njo… spet popolnoma drugačno, vedno bolj zemeljsko… oprosti za včeraj, kar zmanjkalo me je, lepo od vas… veste vsi moji klienti se do mene lepo obnašajo in me bogato nagradijo, vendar v osnovi so grobi, vi pa ste nežni in škoda vas je za ta svet… jaz pa sem bom danes za vse oddolžila, kar sem včeraj zamudila… saj imava še cel dan in pol… kje sva včeraj ostala… prvič sem imela z nekom res globok pogovor, spala sem kot ubita, saj je iz mene padlo 100 ton bremena, ob vas sem se počutila popolnoma svobodno.

Sam pri sebi sem zamrmral… ja saj se vsi, samo jaz postanem še večji ujetnik.

Aja, kje sva včeraj ostala… vi ste pričeli govoriti o sebi in jaz sem zaspala.. še enkrat oprostite… pogledal sem jo, in ji dejal a morate slučajno na wc… zakaj… ker če bom sedaj pričel govoriti o sebi, bi rad bil slišan brez prekinitev… nasmejala se je in dejal, takoj bom nazaj… Poslušam vas… veste imam občutek, da nisem iz tega sveta, kot da me je nekdo vrgel v ta svet, kjer vsi nekaj igrajo, delajo proti svoji volji, želijo biti všeč drugemu, na sebe pozabljajo… jaz pa vse to pospravljam, posprvljam »smeti« za njimi… utrujen sem od vsega tega, tudi jaz bi rad živel neko normalno življenje, morda celo kdaj imel družino, vendar na koncu vedno ostanem sam. In tako potujem po svetu in saj ne vem ali iščem probleme, da jih rešujem ali iščem nekoga da bo me razumel… res sem sam. Kot tujec na tem planetu se počutim. Ujetnik samega sebe, svojega sveta. Zatekam se v nek svoj svet, kjer se počutim varnega, čeprav je tam veliko lepega, je tudi velika bolečina in ta bolečina mi daje varnost, zato v ljudej toliko prej vidim njihovo bolečin, ker jo sam nosim in potem posvečam ure in ure drugim bolečinam, svoji pa niti sekunde… ko začne tako močno boleti, se malo umaknem k njej, da jo umirim in nato ponovno zbežim. Tudi pri meni je vse to kar vidite navzven, moj obrambni mehanizem… a bolečine, ne znam sam odpraviti, ker sem v njej, nikogar pa še nisem našel, ali začutil, ki bi mi lahko to pozdravil ali vsaj pokazal pot…

… kot da govorite mojo zgodbo, je v solzah v očeh dejala…

… vem…

… in ta bolečina so ženske…po eni strani, jih hočem postaviti na prestol in to tudi storim in potem se tako otrudim, da enostavno zbežim… čeprav sem delil nešteto nasvetov drugim in napisal tudi nekaj knjig… sam v bistvu ne znam z ženskami. Najprej se jim približam in jim spustim vso vesolje pred noge in potem pobegnem, da me nihče nikoli več ne najde… ne vem zakaj se jih bojim ampak neznam z njimi, če ni tako kot sem si zamislil, se enostavno odstranim, da jih ne prizadenem. Tako škoda se mi jih zdi, bojim se, da bi jih poškodoval. Jaz poln bolečine… ona pa si začne smejati… pa saj nismo ženske iz porcelana, smo tako kot vi iz mesa in krvi, nekaj organov, je malo drugače obrnjenih, ampak potrebe in želje se podobne… me imamo morda malo bolj živahne hormone in določene cikle, zato imate včasih občutek, da smo kot veter… ampak razmišljamo pa zelo podobno. Veste, res ste z drugega planeta, tukaj na tem planetu ni pravljic, tukaj je takšno zelo trdo življenje in če ga hočete sprejeti, potem boste še naprej živeli tukaj na svetu in našli tudi svojo kraljico, morda ne bo ravno kot na dvoro, ampak bosta to lahko skupaj zgradila, ne bo potrebno, da boste vi namesto nje gradili. Če želite imeti skupno kraljestvo, potem ga morata postaviti skupaj. Dokler pa boste imeli v mislih, da morate vi vse sami, pa boste vedno utrujeni še preden se bo sploh karkoli s katero začelo. Nehajte gledati na ženske, kot na kraljice, kot na angele, ker potem to v njih vzbudite, v resnici pa jim tega ne morete dati… dajte jim tisto, kar jim lahko, ženske potrebujemo malo, ampak tisto, kar jim boste dali, bo iskreno samo vaše in to je dovolj. In verjemite mi, da imate veliko več dati ženskam, kot drugi moški, zato samo bodite kar ste ob njih in nič več. Če vas vaši klienti vzamejo zato, ker ste, to kar ste… in tam ne igrate, potem bodite tudi v zasebnem svetu, to kar ste…

FOTO: YIRAN DING UNSPLASH.COM

… a ste kaj lačni mi je po štirih urah govora dejala…naročila sva kosilo kar v sobo in nadaljevala na terasi iz katere nisem odšel že nekaj časa…

…pri sladici mi je dejala… vi ste tako kot jaz… jaz bi lahko bila vaš terapevt in vi moj… bila bi lahko najboljša prijatelja… drug drugega bi popolnoma razumela. Morda pa res, sem si mislil in jo nejevoljno pogledal…

Ampak…

Grem se stuširat sem dejal… ker sem še od včeraj… a se vam pridružim je zapeljivo dejal… ne hvala, sem videl da imajo tudi tisto za hrbet in ne rabim nobene pomoči…

… o moj bog, kam sem sedaj padel… s prostituko, za nekaj tisoč evrov se pogovarjam o največjih skrivnostih svoje duše o bolečini, ki je nisem nikomur zaupal… in v tistem trenutku, zmanjka tople vode…. in me hladen tuš strezni… pa saj si sam to hotel… takrat sem se zavedal, da sem prvič v življenju nekomu odprl svojo bolečino in da v resnici ni bolečina tako velika, kot sem mislil. Ampak, da sem moral pasti na takšno dno, da sem na koncu poklical nekoga, ki prodaja dušo za materialni svet. Res mi ni pomoči. Okoli sebe imam ljudi, ki me imajo neskončno radi, najboljše prijatelje, ki so vedno tukaj… a jaz sam v sebi, se smilim, kot največji… na tem svetu. Res si drugega ne zaslužim, kot dno dna. Počasi pridem k sebi in vidim, da je več ni na balkonu, temveč je bila v postelji in me poklicala… vsedel sem se na rob postelje in jo pokril. Mislim, da moram naprej na en sestanek in ne vem, kdaj se bom vrnil… začudeno me je pogledala in vprašala… pa saj imava čas do jutri zvečer… vi morda, jaz pa več ne… se opravičujem če sem malo »grob« ampak, res se mi mudi… pa brez skrbi, vse boste dobili plačano… oblekla se je, jaz sem ji prinesel denar in se je obrnila… zakaj ste me v resnici poklicali…

… ker sem rabil biti slišan. Hvala vam!

Nasmejala se je in tudi ona rekla, hvala najboljši prijatelj in mi vrnila ves denar. In od sedaj več niste sami, imate sebe in mene, ko me boste potrebovali. Samo pokličite. Kar sesedel sem se in odšel dalje pod ledeni tuš in tam sedel… najbrž ure in ure in razmišljal o zadnjih 24 urah.

V bistvu nisem sam, samo nikomur nisem dal priložnosti, da me res spozna. Tudi sam sebe nisem poznal, ker si nikoli nisem res vzel čas zase…

Tako dragi »terapevti«, samo do neke meje smo lahko terapevti, edini parameter zato je, ko imamo preveč časa zase, smo drugim lahko tudi malo terapevti, če ne pa je za njih in nas cenejši hladen tuš.

Tags: